Kako samoumevno je imeti kuhinjo, kopalnico, toplo vodo. Pa vendarle za mnoge slovenske družine še vedno zgolj velika želja. Ena takih je bila tudi družina Jožice Perko z Velikega Cerovca na Dolenjskem. A s pomočjo dobrih ljudi je pred njo in njenimi štirimi mladoletnimi otroki vendarle lepša prihodnost.
»Zelo sem vesela. Kar neverjetno je, da je sploh mogoče tako obnoviti staro hišo. Res hvala vsem, ki so pomagali,« je hvaležna 38-letna Jožica. Še pred dobrim letom je družina živela v več kot stoletje stari, delno leseni, razpadajoči hiši brez kopalnice in sanitarij, tudi kuhinja je bila bolj zasilna, streha pa je že razpadala. Devet-, enajst-, trinajst- in petnajstletni otroci so se skupaj z mamo Jožico ter bolno babico, ki je letos spomladi umrla, stiskali v eni sami sobi.
Usoda pred dvema letoma vzela očeta
Jožica je brez službe, edini zaposleni je bil njen partner. Skromni dohodki so bili dovolj le za poplačilo položnic in nakup najnujnejšega. Da bi se lotili prenove hiše, niso upali niti pomisliti. Usoda je ubrala svojo pot in otroci so pred dvema letoma ostali še brez očeta.
Po oceni Centra za socialno delo (CSD) Novo mesto so bile stanovanjske razmere tako slabe, da so otroke lansko jesen začasno preselili v Mladinski dom Malči Beličeve v Ljubljani, kjer obiskujejo tudi šolo. Ko so ob koncih tedna prišli domov, so z mamo začasno bivali nekaj časa pri sorodnikih v okolici Novega mesta pa tudi v garsonjeri Rdečega križa. A četudi se jim je nad glavo skorajda podirala streha, je bila hiša na Velikem Cerovcu vendarle njihov dom.
Da bi imeli svoje sobe? Želja je bila močna, a zaradi razmer nedosegljiva. Zdaj ju imajo, dve prostorni svetli otroški sobi v mansardi, ki jo je bilo treba v ta namen nekoliko nadzidati. V pritličju bo mama Jožica končno lahko skuhala kosilo v pravi kuhinji in posodo pomila s toplo vodo, ki bo pritekla iz pipe. Prej jo je morala namreč greti na štedilniku. Pa stranišče in kopalnica, jedilni kot in dnevni prostor. To bo njihovo majhno kraljestvo, mnogim tako samoumevno.
Otroci niso mogli verjeti
»Otroci so bili presrečni, ko so videli hišo. Kar niso mogli verjeti. Zato jim je bilo v nedeljo toliko težje, ko so morali spet v Ljubljano,« je dejala Perkova, ki se zaveda, da je skrb za hišo zdaj njena zaveza tudi do vseh dobrodelnih posameznikov, podjetij, obrtnikov in združenj, ki so njej in otrokom zagotovili novi dom.
»Šlo je res za posebno situacijo. Če nimaš zagotovljenih osnovnih življenjskih pogojev, tudi drugih stvari ne moreš reševati,« meni direktor CSD Alojz Simončič. Center se je sredi lanskega leta povezal z območnim združenjem Rdečega križa (RK), ki je bil nato nosilec akcije, in zbiranje sredstev za obnovo hiše je steklo. Po pridobitvi potrebne dokumentacije in gradbenega dovoljenja so obrtniki lani novembra začeli dela. Od stare hiše so ostali le zidovi in klet.
Predračunska vrednost za dela je znašala 60.000 evrov. Posamezniki iz vse Slovenije, gospodarske družbe, društva, krajevne organizacije Rdečega križa ter novomeški Sklad za pomoč ljudem v stiski, ki deluje v okviru novomeške območne organizacije RK, so tako Perkovim omogočili človeka dostojen dom. »Večkrat sem med gradnjo prišel pogledat, kako napredujejo dela. Hiše se ne bi sramoval še tako zahteven stanovalec. Upam, da bo družina tu srečna,« je dejal Janez Pavlin iz Društva prijateljev mladine Mojca, ki je prek dveh televizijskih oddaj zanjo zbralo 13.000 evrov.
Če jim ne bi pomagali...
Kot pravi sekretarka novomeškega združenja Rdečega križa Barbara Ozimek, je obnova ali izgradnja hiše za Rdeči križ ogromen zalogaj. »Ampak se ga lotimo, ker nekaj izkušenj že imamo. Pred petnajstimi leti smo na Trški Gori prav tako za samohranilsko družino z več otroki v celoti zgradili hišo s pomočjo donatorjev. Leta 2007 smo za invalidko s cerebralno paralizo uredili stanovanje v hiši v Gabrju, trenutno prek donatorjev in zbiranja finančnih sredstev pomagamo družini v Gorenjem Kronovem pri gradnji nove hiše, saj je prejšnjo ogrožal plaz, tako da so se morali preseliti.«
Kot dodaja, ohranjajo dobre stike z družinami, ki so jim pomagali. »Če jim ne bi pomagali, je veliko vprašanje, kakšno bi bilo njihovo nadaljnje življenje. Tako pa so se tudi z našo pomočjo dvignili in zaživeli.«
