Leta 1995 sprejet zakon o avtorski in sorodnih pravicah je bil doslej že dvakrat dopolnjen, nedavno pa je ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo objavilo osnutek zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, s katerim v slovenski pravni red vgrajuje evropsko direktivo o avtorskih pravicah. Po mnenju dr. Gorazda Trpina, profesorja na katedri za upravno pravo na ljubljanski pravni fakulteti, je ta osnutek dobra zakonska podlaga, kot se je pokazalo tudi v javni razpravi.
Predlog zakona na novo ureja predvsem vprašanja pravnega statusa kolektivnih organizacij. »Obstoječe kolektivne organizacije,« ugotavlja Trpin, »so namreč različno urejene, ene so zavodi, druge društva. Po evropski direktivi pa morajo te organizacije upravljati izključno nosilci avtorskih pravic. Tudi član kolektivne organizacije ne moreš postati, če nisi avtor.«
V iskanju učinkovitosti
Kolektivno upravljanje pravic je, kot pravi zakon o avtorski in sorodnih pravicah, posebnost avtorskega prava, ki nosilcem teh pravic (torej pisateljem, filmarjem, glasbenikom...) omogoča, da jih »preprosto in učinkovito upravljajo« v razmerah množičnega in razprostranjenega izkoriščanja avtorskih del. S kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic pa se lahko ukvarjajo samo kolektivne organizacije avtorjev, ki imajo dovoljenje urada za intelektualno lastnino.
V Sloveniji obstaja pet takšnih organizacij: najstarejši sta Združenje avtorjev Slovenije – Zamp (ustanovljeno leta 1997), ki skrbi za uveljavljanje avtorskih pravic za dela s področja književnosti, znanosti in publicistike, ter Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov – Sazas (ustanovljeno 1998), ki upravlja avtorske pravice na področju glasbe. Leta 2000 je dobil dovoljenje zavod IPF, ki skrbi za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, Sazor se od leta 2007 ukvarja s pravicami za reproduciranje in fotokopiranje avtorskih del s področja književnosti, znanosti in publicistike, najmlajša kolektivna organizacija te vrste pa je Aipa, ki uveljavlja pravice avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del.
Rešitev bo treba še poiskati
Bistvo avtorske pravice je, da predstavlja monopol avtorja nad izkoriščanjem njegovega dela. Avtorsko delo je mogoče izkoriščati na tri načine: v telesni obliki (reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem), v netelesni obliki (javno izvajanje, prenašanje, predvajanje s fonogrami in videogrami, radiodifuzno oddajanje, radiodifuzna retransmisija) in v spremenjeni obliki (predelava, avdiovizualna priredba). Glavna vloga kolektivnih organizacij za upravljanje avtorskih pravic je torej v tem, da varujejo materialne pravice oziroma premoženjske interese avtorjev v primeru izkoriščanja njihovih del. To pomeni, da dovoljujejo uporabo del iz repertoarja varovanih del, obveščajo uporabnike (to so tako gostinski lokali ali frizerski saloni, kjer predvajajo glasbo, kot kabelski operaterji, ki predvajajo filme, in drugi) o višini nadomestil, objavljajo tarife za plačilo nadomestil, izterjujejo plačila nadomestil in avtorskih honorarjev, delijo zbrana sredstva imetnikom pravic ter uveljavljajo varstvo avtorskih pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi.
Aktualna evropska direktiva pa ne določa, kakšna naj bo pravna ureditev kolektivnih organizacij v posameznih državah. »V javni razpravi se je oblikoval predlog, da naj bi bile kolektivne organizacije zavodi, kar pa se ne ujema najbolje z evropsko direktivo, ki zahteva, da so upravljalci kolektivne organizacije izključno avtorji,« pravi Trpin. »Toda v zavodu to seveda niso samo avtorji. Do junija prihodnje leto, ko bo treba to evropsko direktivo vgraditi v naš pravni red, se bo glede pravnega statusa kolektivnih organizacij torej treba še dogovoriti.«
