Če dimnik ni bil dobro zgrajen, je bilo to moč ugotoviti že s prostim očesom ali dobrim nosom. Prehodnost dimnika je lahko ocenil prav vsak, naloga dimnikarja pa je bila skoraj samo čiščenje, saj so stanovalci že sami ugotovili, kdaj je to potrebno. Danes je tudi veliko peči na plin. Ostankov zgorevanja ni moč tako lahko prepoznati, še precej slabše pa je, če jih vdihnemo. Zato je danes dimnik še pomembnejši del gradnje. O njem moramo razmišljati že od samega začetka, nato pa ga redno pregledovati.
Ključna vloga dimnikarja
Dimnikar torej nikakor ni zastarel poklic. Postal je pomemben del projektantske ekipe, ki mora dati tudi končno soglasje za gradnjo. V ekipi podaja svoje znanje o tem, iz katerega materiala je dimnik lahko zgrajen, kot tudi kakšna mora biti njegova velikost oziroma višina in premer. To določajo tudi evropske norme. Prav tako mora nadzirati potek gradnje, ko je ta končana, pa podati zahtevek za priključitev dimnika na lokalno omrežje, s čimer potrdi njegovo učinkovitost ter nase prevzame odgovornost za morebitno slabo oceno, ki lahko povzroči veliko škodo. Šele tu se začne tradicionalni del poklica: redno preverjanje delovanja dimnika in njegovo čiščenje.
Preprosta sanacija
Dimnikarji so opremljeni tudi s vse modernejšimi napravami – od različnih sesalnikov do merilnih instrumentov. Imeti morajo denimo tudi senzor, s katerim merijo, koliko dima se iz dimnika vrača v prostor. To storijo tako, da ugotovijo količino vlage v bližini dimnika, kar nakazuje na napako v njegovem delovanju.
Če imate star dimnik in vas skrbi, da bi se lahko zaradi njegovega slabega delovanja zastrupili z ogljikovim monoksidom, je prav, da se odločite za njegovo popravilo in končno mirno zaspite. Sanacijo opravijo strokovnjaki s posebnimi cevmi, ki jih vgradijo v že postavljen dimnik. Tako dobite povsem nov dimnik, ne da bi ga morali zgraditi posebej, stari pa ostane kot izolacija. (rs)
