Intervju z Jurijem Žurejem, nekdanjim direktorjem SZS: Zaradi pritiskov nisem mogel več opravljati svojega dela

»Bistvena razlika v dobrih dveh letih, kolikor časa sem preživel na smučarski zvezi, je, da smo v nekem trenutku vrgli na mizo vse svoje obveznosti ter jih napisali na papir. Teh postavk ni bilo lahko najti, saj so se skrivale na na stotine različnih naslovih, zato sem porabil veliko časa in energije. Poleg tega so bili zoper smučarsko zvezo sproženi postopki, kakršnih je bilo denimo 210.000 pokljuških evrov, za katere nismo imeli rezervacije. Na podlagi vseh zbranih podatkov smo transparentno pokazali presek stanja. Drugi korak je bil, da smo začeli sistemsko zagotavljati povračila obveznosti zveze. Naredili smo načrt do leta 2022, se usedli z bankami ter za boljšo obrestno mero reprogramirali posojila. Osnovni problem številnih panožnih športnih zvez v slovenskem športu je, da se o rezultatih govori veliko, o financah pa so pogovori gostilniški. Slišati jih je v stilu, 'sto jurjev gor ali dol, saj je vseeno, ali vrnemo denar v enem ali šestih mesecih'. Trenutno dolgovi smučarske zveze znašajo 2.373.696,56 evra, ob mojem vstopu na zvezo pa so znašali 3.505.567,97 evra.«

Izpostavil bi dva razloga. Prvi je, da zaradi pritiskov nisem mogel več opravljati svojega dela. Večino časa bi se namreč moral ukvarjati z branjenjem položaja direktorja in ne z vsebinskimi stvarmi – delati za šport in športnike. Drugi pa, da se še vedno ne držimo sanacijskih ukrepov, ki smo jih sprejeli. V takšnem okolju nisem pripravljen delati in prevzemati odgovornosti.

V tistem obdobju je imel Žan Košir odprt postopek s smučarsko zvezo. Glede na to, da se poznava, sem mu pripravil dokumente. Takrat je prišlo do sestanka s Primožem Ulago, zraven pa je bil še skupni kolega. Tedaj sem bil na trgu in beseda je dala besedo, tako da sem končal na smučarski zvezi. Pred tem se s Primožem nisva osebno poznala. Ko pogledam nazaj, lahko rečem, da tedaj vodstvo z Ulago niti ni vedelo, kako celotno stvar peljati naprej.

Osebno niti zoper Primoža Ulago niti zoper kogar koli drugega nisem sprožil nobenega postopka. Zadnjo prijavo, ki smo jo na smučarski zvezi predali naprej, smo sprožili zaradi odtekanja informacij zoper neznane storilce. Šlo je za vsebine, ki so se znašle v anonimnih pismih. Sicer pa je šel vsak uvedeni in sproženi postopek naprej na podlagi sklepov izvršilnega odbora smučarske zveze. V času mojega dela na zvezi je šlo za zbiranje in posredovanje dokumentacije primerov Primož Ulaga in Vanessa Mae.

Ko sem dal na smučarski zvezi odpoved, nisem imel zagotovljene nobene druge službe. V prvi vrsti sem se odločil, da grem najprej kajtat, kasneje pa še smučat. Počasi sem se začel pogovarjati s potencialnimi interesenti. Spet sem na trgu in imam številne ponudbe. Največ klicev imam iz podjetij in bank, kjer več kot besede pomenijo dejanja.

Zaradi posla, ki sem ga opravljal pred prihodom na smučarsko zvezo, sem bil prepoznaven. Toda vse skupaj se ne more primerjati s prepoznavnostjo na direktorskem mestu smučarske zveze. Prepoznavnost je lahko dobra, dokler je podkrepljena z rezultati, sicer pride do protiučinka.

Zgodba v smučarski zvezi je bila na moji poslovni poti specifična. Unikatne so zgodbe številnih posameznikov, ki želijo dosegati vrhunske rezultate. Usklajevanje takšnih programov je specifično delo, kar mi je pomenilo čast in izziv. Delno bi ga lahko primerjal z obdobjem, ko sem bil predsednik slovenskih raziskovalcev in asistentov. Tudi tam je skupina individualistov, ki želi biti najboljša na svetu. Kar zadeva pritiske, sem v preteklosti doživel tudi večje. Predvsem ko sem delal na uradu za intelektualno lastnino.

Zadeve bi se lotil na absolutno enak način. Spremenil bi le eno zadevo. Financ bi se lotil še prej, kot sem se jih. Primopredajo predhodnice (Barbare Kürner Čad, op. p.) sem prejel na eni strani in pol. V fazi, ko smo začeli pregledovati stvari, smo ugotovili, da marsikaj, kar je bilo napisano v letnih poročilih posameznih disciplin, ni držalo. Tu smo izgubili veliko časa.

Upam, da do tega bremena nikoli ne bo prišlo. Postopek, ki je bil voden pri gradnji Pokljuke in so ga delali pristojni organi, kaže, da so se delale napake. Del teh napak je država do leta 2012 uveljavljala proti zvezi, čemur je smučarska zveza nasprotovala z dokumentacijo. Od leta 2012 naprej pa se ni dogajalo nič. Evropska komisija, ki naj bi vodila postopek, nas vanj ni povabila kot stranskega interventa, da bi lahko sodelovali, povedali, kaj si mislimo, ter zavarovali svoje interese. Pripravil sem pismo evropski komisiji, v katerem sem jih prosil za dve stvari. Naj nam pošljejo vso dokumentacijo tega primera ter omogočijo, da kot stranka vstopimo v postopek, da sploh lahko začnemo braniti svoje interese. Hkrati se sprašujem, kaj so delali razni organi do leta 2015, če so se nepravilnosti dogajale leta 2008.

Pri konkretnem pokljuškem primeru podpisane osebe niso tiste, ki so dejansko vodile projekt. Formalnopravno podpisniki seveda nosijo odgovornost. Ker pa se v društvenih sferah velikokrat dela po domače, se bojim, da tudi če bodo podpisane osebe nekoč odgovarjale, pristojni organi ne bi terjali odgovornosti od pravih ljudi. Zato menim, da je narobe, da na koncu odgovarjajo le tisti, ki so podpisani na papirjih. Se pa strinjam, da bo moral v tej državi nekoč nekdo odgovarjati in v obliki vračila sredstev nositi posledice svojih dejanj.

Drži.

Zveza je odreagirala in zahtevala ustrezna pojasnila. Odvetniki vodijo postopek in zagotavljam vam, da bo smučarska zveza naredila vse, da zaščiti športnike. Kot pravnik ne razumem postopka, kjer brez možnosti realnih pravnih sredstev in brez ustreznih odločanj o navedbah »kršitelja« naložiš nekomu kazen. In to za stvari iz leta 2008, v času, ko je smučarska zveza končno naredila prvi resen korak v sanaciji, na lanskih olimpijskih igrah osvojila osem kolajn. Takšen postopek duši zvezo, ko je ta končno začela poslovno samostojno dihati.

Upravna inšpekcija bi morala nujno vzeti pod drobnogled standarde vodenja in nadzora postopkov na ministrstvu. Ne zgolj primera Pokljuka. Politika pa bi se morala nujno vprašati, kaj je sporočilo, ki ga s takšnimi postopki daje športnikom. Če se odgovornost ne nosi v razumnem času, so takšni postopki metanje peska v oči. Posledica je neposredno škodovanje športnikom in trenutnim vodilnim, ki s tem niso imeli absolutno in popolnoma nič.

Moje delovne naloge niso bile takšne, da bi ocenjeval, kaj ljudje govorijo o meni. Na koncu je bistveno, da čas pokaže, kdo ima prav in kdo ne. Maščevanje je sicer zame v dosedanji praksi tuja beseda. Če ne morem pomagati, zagotovo ne škodujem.

Eno je biti oster, drugo pa zahtevati izvajanje nalog in doseganje rezultatov. Vedno zahtevam, da se po dogovorih rezultati izvedejo.

Na smučarski zvezi je zaposlenih manj ljudi, kot jih je bilo, ko je direktorsko funkcijo opravljala moja predhodnica. Večina ljudi je sodelovala pri projektih. Ko so bili zaključeni, so odšli. Nekateri podatki v anonimnem pismu držijo, drugi ne.

Poudarjam, da je šlo za bruto bruto znesek. Poleg tega sem lahko kot zaposleni prejemal še nagrade, ki jih je določil predsednik. Če pa bi delali primerjavo med svojo plačo na smučarski zvezi in podobno organizacijo v gospodarstvu, ki ima na letni ravni med deset in enajst milijonov evrov prihodkov, sem prejemal zelo nizko plačo. Osebno menim, da bi moral biti mesečni znesek za takšno funkcijo na smučarski zvezi višji. Menim pa tudi, da dokler ima organizacija takšne finančne probleme kot smučarska zveza, si ne sme nihče izplačevati višjih plač. Zato lahko sklenem, da je bila višina moje plače času in okolju primerna.

Gotovo. Stvari sem predal naprej s čisto vestjo. Dogovorjeni smo, da me lahko predstavniki smučarske zveze pokličejo ob odprtih vprašanjih. V nasprotju z mojim prihodom ima smučarska zveza ob mojem odhodu elektronski sistem, ki je dostopen 24 ur na dan in v katerem so arhivirane vse pogodbe in finance. Imamo nov računovodski servis, procese, ki tečejo. Upam, da bo moja zapuščina pripomogla, da bo smučarska zveza v prihodnosti delala čim bolje in čim lažje.

Logično je, da se skušajo ljudje pri stvareh, ki jih v organizacijah sami ne naredijo, sklicevati na nekoga drugega. Če vprašate ljudi, kdo je bil leta 2008 odgovoren za Pokljuko, vsi s prstom kažejo na tedanjega direktorja. Če jih vprašate kaj drugega, jih največ pokaže na mojo predhodnico. Vsi pa pozabljajo, da ima pogodbe s smučarsko zvezo več kot 100 ljudi. Vsak med njimi bi se moral ukvarjati s težavami za naprej in ne s preteklostjo.