Ko je teniška igralka Marion Bartoli leta 2013 dosegla svoje otroške sanje – osvojila je Wimbledon –, na naslovnicah ni bila le zaradi imenitnega športnega dosežka. Teniški strokovnjaki so hvalili znanje, ki jo je pripeljalo do najbolj čislane teniške lovorike, medtem ko so nekateri drugi raje govorili in pisali o njenem videzu. Plaz debat je s seksističnim komentarjem sprožil športni komentator pri BBC John Inverdale, ki se je norčeval iz videza teniške igralke. Med drugim je javno govoril o tem, da oče francoski teniški igralki verjetno »nikoli ni rekel, da bo ravno lepotica. Da ne bo nikoli kot Marija Šarapova.« Zanimivo, Inverdale ni imel nobene podobne pripombe na račun moških, ki so igrali v Wimbledonu. BBC je kljub opravičilu dobil številne pritožbe, v britanskih časopisih pa so se kresala mnenja o tem, o čemer debata sploh ne bi smela teči – ali je šel BBC-jev komentator predaleč. Odgovor je namreč kot na dlani.
To je le eden od mnogih primerov v zgodovini športa, ki kažejo na to, da so ženske večkrat drugače obravnavane kot moški. In da njihovega športnega udejstvovanja mediji, nosilci tržne moči in gledalci ne ocenjujejo le po športnih dosežkih, ampak tudi (včasih pa predvsem) po njihovem videzu.
Pogled v zgodovino odkrije, da so ženske na modernih olimpijskih igrah prvič lahko tekmovale leta 1900, štiri leta kasneje kot moški, pa še to le v določenih športih (tenis, jadranje, kriket, konjeništvo in golf). Že v prvi polovici prejšnjega stoletja so pravila športnicam narekovala, kako naj bodo oblečena, kako naj se obnašajo. Teniške igralke so morale igrati oblečene v krila, prav tako igralke v ameriški bejzbolski ligi za ženske AAGBL (potekala je od leta 1943 do 1955), kjer so bili obvezni dolgi lasje in naličen obraz. Ena od igralk, ki se je ostrigla, je bila izločena iz lige.
Preveč uspešna za moški svet
V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja je v različnih športih blestela Babe Didrikson Zaharias. Bila je sijajna atletinja, leta 1932 je osvojila olimpijski zlati kolajni na 80 metrov z ovirami in v metu kopja ter srebrno v skoku v višino. Bila je tudi odlična v bejzbolu (zato so jo poimenovali po Babu Ruthu), ameriškem nogometu, košarki, boksu... Vse to je bilo za pretežno moški svet preveč. Novinarji so jo žalili, ko so pisali, da je »možača« in »ne ravno ženska«. Po povsem drugačnih izrazih so posegali, ko se je po nekajletnem premoru na športno sceno vrnila v petdesetih letih. Z dolgimi lasmi, naličenim obrazom in poročena z rokoborcem Georgeem Zahariasom se je začela udeleževati tekmovanj v golfu. Mediji so preobrazbo sprejeli z navdušenjem. V enem od njih so zapisali: »Babe je zdaj dama: Najbolj izjemna športnica na svetu se je naučila nositi najlonske nogavice in kuhati za svojega ogromnega moža.«
Kmalu bo minilo stoletje, odkar so izjemni športni dosežki Babe Didrikson Zaharias presegli horizont patriarhalnega dojemanja, problematika pa ostaja enaka. Medtem ko je šlo na začetku večinoma »le« za diskriminacijo, danes športna industrija v ženskem telesu vidi tudi potencialno korist. Služi ji kot orodje za privabljanje gledalcev in sponzorjev oziroma za zaslužek.
Ameriški novinar, pisatelj in aktivist Dave Zirin je v publikaciji International Socialist review izpostavil primera sodobnih športnih zvezdnic, Danice Patrick, prve ženske, ki je zmagovala na tekmovanju IndyCar, in košarkarice Candace Parker. Patrickova se je pojavila na naslovnici revije FHM v črno-rdečem usnjenem spodnjem perilu, naslonjena na avtomobil. V priloženem intervjuju je odgovarjala na vprašanja, kot sta: »Je vaše spodnje perilo odporno proti ognju?«; »Ste v nekaterih dnevih v mesecu bolj agresivna voznica kot sicer?«
Na naslovnici revije ESPN je bila objavljena fotografija Candace Parker, na kateri se košarkarica v beli oprijeti nosečniški obleki drži za trebuh. Avtor članka je opeval njeno telo, pri čemer ni varčeval s seksističnimi izrazi. Med drugim je o Parkerjevi zapisal, »da je najboljša na igrišču, čeprav ji ne bi bilo treba biti, saj je dovolj vroča, da bi pozirala za Maxim«. Podobnega članka o kakšnem športniku vsaj v tisti številki niso objavili.
Na kaj kažeta zgornja primerja ameriških športnic? Zirin meni, da v 21. stoletju sporočata, kar je bilo mogoče videti že v bližnji in daljni preteklosti: »Vesele smo, da smo najprej ženske, šele nato športnice.« Ob tem ne gre le za utrjevanje tradicionalnih vlog ženske in njihove neenakosti v družbi, ampak tudi za sporočanje, da je le heteroseksualnost normalna, s čimer preidemo na polje homofobije. Kot je zapisal Zirin, iz omenjenih člankov buči: »Smo hetero, hetero, hetero. Smo tako hetero, da imamo noseče trebuhe ali sanjamo, da se bodo ob nas slinile zgube iz študentske bratovščine... Športnice so vedno v istem primežu, na eni strani v primežu seksizma in na drugi homofobije.«
Pomembne kompetence, ne spol
Neenak položaj športnic ni pojav, ki bi zaobšel Slovenijo. To je vidno v športnih rubrikah medijev, kjer je mogoče zaslediti zapise, kot so »simpatična Švedinja«, »lepa Ana«, »dolgonoga Šarapova«, in izpostavljene fotografije, ki brez ovinkarjenja bralca vabijo, naj si ogleda izklesana telesa športnic.
Vse to je opazila tudi rokometna trenerka Marta Bon, ki se že od nekdaj bori z mlini na veter v športu, v katerem imajo prevlado moški. »Ko sem se s kolegi pogovarjala o drugih trenerkah, sem skoraj vedno slišala opazke o njihovem videzu. Večkrat sem naletela na seksistične, šovinistične in predvsem mačistične izraze,« pravi Marta Bon, ki pa je takšno obnašanje okolice pričakovala, zato se je na to pripravila. Opazila je, da so v seksističnem tonu poročali tudi mediji. »Mediji drugače obravnavajo ženske na vodilnih položajih v športu kot moške. Osnovna razlika je, da velikokrat pri ženskah govorijo o videzu, opisujejo telesne značilnosti. V določenem obdobju sem bila pozorna na to, da so pri mojih moških kolegih novinarji uporabljali izraza, kot sta strateg, strokovnjak. Jaz sem bila pa le Marta Bon, kljub vsem referencam,« dodaja in pristavlja, da je sprejela odločitev, da se s tem ne bo več ukvarjala. »Raje se osredotočam na pozitivne stvari in na ljudi, ki zmorejo sodelovati, sama pa delam najbolje, kar znam. Vedno se zavzemam, da so pomembne kompetence, ne spol.«
Da na marsikateri športni tekmi v središču zanimanja niso dogodki na tekmovališču, ampak žensko telo, je opazila tudi odbojkarica na mivki Erika Fabjan, ki v tem ne vidi nič problematičnega: »Če je to še en element, ki doprinese k popularizaciji športa, s tem ni nič narobe. Nikoli nisem imela težav z raznimi komentarji. Vse sem jemala s pozitivnega vidika. Odbojka na mivki je pač poletni šport, igramo v kopalkah. Meni je pomembno, da dobro igram, da se dobro počutim na igrišču. Telo, kakršno že imaš, pa odraža tvoj način življenja.« V ženskih telesih, ki privabljajo gledalce, vidi dober marketinški prijem? »Seveda. Ne zdi se mi nič spornega, če ljudje pridejo gledat odbojko le zaradi kopalk. Zgodi se tudi, da pridejo zaradi kopalk, pa potem vzljubijo še igro.«
