Naslednji zbor bo v začetku marca. Vedno je težko usklajevati nastope na največjih turnirjih in v reprezentanci. Želim igrati v Davisovem pokalu, s fanti se odlično razumemo, pa še v čast mi je igrati za Slovenijo. Seveda se bom potrudil, da bi igral, a vnaprej ne morem ničesar obljubiti.
V preteklosti vam menedžer ni dovolil nastopiti. Nam zaupate zgodbo?Ni bila težava v tem, da mi ne bi dovolil nastopa. Davisov pokal ima čudne datume, ki se pogosti križajo s tedni, ko se štejejo zadnje točke za nastop na turnirjih za grand slam. Takrat sem bil na meji med kvalifikacijami in glavnim delom turnirja, želel sem si zagotoviti glavni del in menedžer me je pri tem podprl. Turnirji za grand slam so tisti, ki jih želimo igrati in za katere živimo – ne samo v srcu, saj prinašajo tudi precej denarja.
Po lanskoletni sezoni, ko ste bili na svetovni lestvici že na 80. mestu, vam letos ne gre v skladu s pričakovanji. Razlog?Stvari se mi niso izšle. Po letu 2014 sem si zadal cilj uvrstitve med najboljših 50. Začetek sezone ni bil slab, po Wimbledonu pa sem padel v krizo. Nekatere vzroke, zakaj je do nje prišlo, poznam, spet drugih ne. Toda s krizo se sooči vsak športnik, treba jo je premagati in ne vreči puške v koruzo. Trenutno sem uvrščen blizu mesta, ki ga želim (125., op. p.), zato sezone ne ocenjujem kot izjemno slabe.
Stari ste šele 25 let, zato za obupavanje še ni razloga.Res je, statistike kažejo, da teniški igralci cvetijo v poznejših letih. Sem šele na začetku poklicne kariere, ne paničarim, čas je moj zaveznik.
Ste na turnirjih večinoma sami ali si lahko privoščite, da z vami potuje tudi trener?Eden izmed razlogov, zakaj moja igra ni bila na želeni ravni, je tudi trener. Pet mesecev sem imel ameriškega trenerja, s katerim sva skupaj potovala, a prave kemije med nama ni bilo. Zato sem se vrnil v Ohio, kjer sem treniral tri leta, pod vodstvom trenerjev, ki so mojo igro spravili na višjo raven. Trenutno iščem novega trenerja, upam, da ga v prihodnjih nekaj tednih najdem, prav tako lokacijo za pomembne priprave na naslednjo sezono.
Mnogi mislijo, da ste tenisači premožni športniki, kar pa velja le za peščico, preostali se morate za preživetje boriti.Teniški igralci, ki so uvrščeni med 50 najboljših na svetu, živijo lepo. Ne samo finančno, sam pravim, da živijo luksuz tenisa. Igralci okoli 100. ali 150. mesta se borijo vsak teden, igrati morajo turnirje challenger, potovati v kraje, ki niso najlepši, pa še denarne nagrade niso visoke. Tenis je seveda šport, kjer igralci lahko odlično zaslužijo, a to uspeva le peščici, ostali pa se močno borimo za preživetje.
Bi morali spremeniti način delitve denarnih skladov, da bi od poklicnega tenisa živelo več tenisačev?Da. Organizacija ATP se zaveda tega problema. Najboljšim, kot so Đoković, Nadal ali Federer, ni tako zelo pomembno, če bi na primer namesto 1,7 milijona za zmago dobili 1,5 milijona evrov, razliko 200.000 evrov pa bi razdelili med tenisače, ki so uvrščeni v prvi krog. Igralcem, ki so podobno uvrščeni kot jaz, 10.000 evrov ogromno pomeni. Organizacija ATP se zgleduje po golfu, kjer je tudi stoti na svetu milijonar, podobno uvrščeni teniški igralci pa smo daleč od tega. Upam, da bo do sprememb prišlo kmalu.
Kako gledate na najboljše tenisače, s katerimi se boste prej ali slej pomerili? Bi imeli že pred dvobojem v glavi zavoro, da so nepremagljivi?Lani v Wimledonu sem že igral z Andyjem Murrayjem, kar pa glede na izid ni bila najboljša izkušnja, saj sem dobil le dve igri. Ni se mi zdel tak bavbav, so me pa presenetili okolje, igrišče številka ena, travnata podlaga... Na koncu sem pozabil na teniško igro. Trenutno najboljša četverica je izjemna, zato bi bila v dvoboju z njimi trema gotovo prisotna. Zdaj ko imam za sabo že to izkušnjo, bi se mi verjetno uspelo osredotočiti zgolj na tenis in pozabiti na vse ostalo. Seveda pa najboljšim še nisem dorasel, saj imam še veliko rezerv.
Kaj vam še manjka, da bi bili nekoč član elitne dvajseterice?Velika rezerva je moj servis, saj svoje višine in leve roke še ne znam izkoristiti. Servis bi moral biti moje največje orožje, toda ni. Seveda so dvoboji, ko serviram zelo dobro, a sem premalo konstanten. Popraviti moram tudi svoj bekend – ko igram z boljšimi od sebe, znajo to hibo odlično izkoristiti.
Zadnjih nekaj let ste preživeli v Ameriki, kjer študirate mednarodno poslovanje. Vam je ameriški način življenja blizu?Ne. Tempo je prehud, prostega časa pa je premalo. Na študiju sem se ogromno naučil, tudi delovnih navad, toda Slovenija ostaja moj dom, zato se domov vedno vračam z veseljem. Težko je pozabiti rojstni kraj.
Zakaj prav ZDA – ste tja odpotovali tudi zato, da bi napredovali na trdi podlagi?To je bil pomemben razlog. Seveda sem si želel tudi izobrazbe in drugačnega pogleda na življenje. Ko sem bil mlajši, sem odraščal na peščeni podlagi in tudi v zimskem času je bila v balonu v domačem klubu peščena podlaga. Vedel sem, da moram izpopolniti igro tudi na trdi podlagi, če želim nekoč uspeti.
Se čez 15 let po vrnitvi v Slovenijo vidite kot teniškega milijonarja, ki bo užival življenje, ali običajnega zemljana, ki ga čaka trdo delo do upokojitve?Tudi če bom teniški milijonar, bom še vedno delal. Imam takšne navade, da že po treh dneh počitka doma postanem nervozen. Seveda delam za to, da bi bil čez 15 let v položaju, ko bom imel na računu veliko denarja. Tudi če se mi tenis ne bo iztekel tako, kot si želim, bom imel ustrezno izobrazbo. Če bi me danes vprašali, kaj bi počel, če tenisa ne bi imel, bi rekel, da ne vem. Vedno sem namreč sanjal o igranju tenisa na najvišji ravni.
