Napoved stavke je še toliko bolj neprijetna, ker prav v teh dneh potekajo še zadnja pogajanja o plačah v javnem sektorju. Dogovor, od katerega je odvisen tudi proračun za prihodnji dve leti, mora biti sprejet do 10. novembra, ko bo o proračunskih dokumentih začel razpravljati državni zbor. Še zlasti zdaj, ko se stališča vendarle zbližujejo, so solo akcije silno tvegane, saj lahko sprožijo učinek domin. Dolgoletni varčevalni ukrepi in nespoštovanje zavez so spravili na rob potrpljenja tudi številne druge poklicne skupine, med prvimi v zdravstvu in socialnem varstvu.

Glede na navedeno bi morali napoved stavke policistov za višje plače ožigosati kot neokusno izsiljevanje ali vsaj kot nepremišljeno dejanje. A ni vse tako črno-belo. Opozoriti je namreč treba, da čakajo policisti na izpolnitev danih zavez že vse od leta 2010. Vse naslednje vlade so s poglabljanjem krize problem vedno znova prelagale na svoje naslednice, s poslabševanjem kadrovskih in materialnih pogojev dela v policiji pa tudi vse bolj ogrožale javni red in mir ter varnost lastnih državljanov.

Težko bi se tudi strinjali, da želijo policisti izkoristiti trenutno begunsko krizo. Glede na dogovor iz leta 2013 bi se morali namreč dogovori uresničiti leto dni po letu z 2,2-odstotno gospodarsko rastjo, torej 1. januarja 2016. Da se čas izteka, je policijski sindikat vlado opozoril že spomladi, ko ni bilo na vidiku še nobenega begunca, zaradi neodzivnosti in prelaganja odgovornosti na ministrstvo za notranje zadeve pa je avgusta, ko naših meja prav tako še ni prečkal noben migrant, ustanovil stavkovni odbor.

Po drugi strani je Cerarjeva vlada že poleti policiste in celotni javni sektor s predlogom proračunov za prihodnji dve leti pahnila pred izvršeno dejstvo in napovedala, da se bodo varčevalni ukrepi nadaljevali. Kako pomembne so zaveze vlad in kako globoko se lahko spustijo v svojem sprenevedanju, ne nazadnje pričajo besede ministra za javno upravo, ki je novinarjem pred dnevi pojasnjeval, da so zaveze do policistov sprejele prejšnje vlade (!).

Fiskalno pravilo, naj si o njem mislimo tako ali drugače, bi med drugim lahko preprečevalo tudi takšne »zaplete«. Žal je bilo uvedeno prekmalu, saj komaj okrevajoče slovensko gospodarstvo še ne zmore hkrati izpolniti tako domačih zavez kot obveznosti, ki nam jih narekujeta EU oziroma Nemčija. Če bi že morali izbirati, bi bilo zaradi umiritve strasti v javnem sektorju, z zvišanjem plač pa tudi v prid okrepitve potrošnje, pametneje najprej poskrbeti za red doma in stopiti po poti Francije in nekaterih drugih bolj pokončnih evropskih držav, ki se obveznosti do EU ne držijo tako papeško kot mi. Če se nenehno pogajamo doma, se nemara lahko kdaj pogajamo tudi z EU.

Glede na vso »kolateralno« škodo, ki jo je povzročilo pretirano varčevanje (v marsičem na račun enako pretirane sanacije bank), prav tako pa tudi zaradi migrantske krize, pri čemer se je znova pokazala vsa dvoličnost Evropske unije, bi bilo pošteno, da tokrat račun izstavi tudi Slovenija. Če že moramo biti čuvaji meja EU oziroma Nemčije, naj EU oziroma Nemčija (na tak ali drugačen način) poskrbi tudi za naše policiste.