Seveda je bila njegova velika ljubezen košarka. Za druščino, zbrano znotraj AŠK Olimpija, je vedno govoril, da so to njegovi dečki. Bili smo kot družina, tudi zunaj košarkarskega igrišča. Boris je bil sicer inženir gradbeništva, na specializaciji v Rimu. Košarko je igral za vatikanski klub, pa čeprav je bil po duši komunist. Rojen je bil v Makedoniji, toda njegov rojstni list so izgubili. V mladosti je tako želel biti starejši, ko pa se je malce postaral, pa je želel biti mlajši. Tako da točno ne vemo, ali je bil rojen leta 1930, 1931 ali 1932. Bil je izjemen strokovnjak na področju košarke in tudi v svoji branži. Po diplomi je najprej delal v Emoni, nato pa je postal direktor Hale Tivoli in je najzaslužnejši, da je Ljubljana gostila svetovno košarkarsko prvenstvo leta 1970. Na zborovanju Fibe je tako prepričal odgovorne, da mora prvenstvo enkrat dobiti tudi majhna država.
Usmerjal je tudi jugoslovansko košarko. Popović, Šapar, Stanković, vse je imel v malem prstu. Srbi so vedno želeli prevlado nad drugimi, Boris pa jih je znal pripraviti do tega, da so sprejeli, kar je bilo najboljše za razvoj košarke. Boljšega organizatorja in entuziasta bi težko našli. Znal je trenirati ure in ure, tudi ob petih zjutraj. Ko smo igrali derbije z Ljubljano, sta s Kandusom plezala čez ograjo na Ljubljani, kjer so imeli trde koše, da sta lahko tam vadila, kar pred tekmo ni bilo dovoljeno. Izpopolnil je svojo tehniko. Ni bil ekstremen talent, bil je tudi nižje rasti, a je kljub temu odločal tekme. Tedaj še ni bilo omejitve napada na 24 sekund in si lahko držal žogo do onemoglosti. On je vodil žogo, da so delali osebne napake nad njim, proste mete pa je z dvema rokama izvajal z izjemno natančnostjo.
Bil je izjemen trener. Lep je primer Matica Dermastije, ki je bil precej neroden. Ure in ure ga je treniral, da je postal zelo soliden igralec, ki je igral celo v reprezentanci. Ko se je nečesa lotil, je to tudi izpeljal. Kot trener je bil izjemen v vodenju tekme, hitro je odreagiral. Mnogi trenerji so bili naučeni, sam pa je bil kot trener genialen. Tudi na strokovnem področju gradbenega inženiringa je bil izjemen, sodeloval je pri gradnji Hale Tivoli, ki je bila njegovo dete.
Imel sem to srečo, da sva bila v stikih vse do smrti. Bil je presrečen, ko je dobil dve hčerki, Karin in Ulo, imel je plodno življenje, ustvarjalno, saj je bil poln idej. Morda mu vseh idej ni uspelo izpeljati. Slovenija mu ni vrnila tistega, kar ji je dal, in tudi Jugoslavija ne. V filmu na temo svetovnega prvenstva v košarki bi si zaslužil večjo vlogo, upam, da bodo v kakšnem dokumentarnem filmu stvari postavili na svoje mesto.
Bil je vztrajen in trmast. Pred 30 leti ga je napadel rak, operirali so ga uspešno, kasneje je sledilo še osem operacij. Tedaj je prebral ogromno medicinskih knjig, verjetno bi lahko celo doktoriral iz medicine. Medicino je praktično premagal. Prijel se je teze, da moraš izčrpavati svoje telo. Ni več užival alkohola, hranil se je skromno, ogromno je fizično delal in se izčrpaval do onemoglosti. To je bila njegova največja življenjska zmaga. V košarki pa je ostal kot nekakšen stric iz ozadja, ne iz Murgel, ampak iz Barja. Bil je svetovalec, trenerska funkcija pa mu ni več dišala. So pa k njemu hodili mnogi trenerji, med njimi tudi Zmago Sagadin, in se od njega tudi veliko naučili. Ponosen sem, da sva bila prijatelja!
