Cinizem je v tem času vzel prihodnost – v modo je prišlo prepakiranje, ki ni prineslo ničesar drugega kot odsotnost vsebine. Spomin nam govori, da je bilo tu nekoč nekaj več, vendar smisla v tem ni bilo mogoče najti, kajti retrokoncepti so se izkazali za nič drugega kot pomanjkanje čuta za sedanjost. Logično je, da je moralo priti do stvarnega in simbolnega obračuna z 20. stoletjem – Borghesia je to naredila leta 2009, zdaj je na vrsto prišel poračun kot politična volja, ki ponovno preverja sedanjost na zelo tradicionalen način. Kljub povedanemu se Borghesia ponavlja, a se v tem ponavljanju regenerira in znova aktualizira v konceptih vseprisotne krize. Kolektiv po vsebini namreč (še) ni iz mode, tako kot nikoli ne bo iz mode plesna glasba z možgani.

Glavna odlika Borghesie je bila vedno ta, da se je znala – ne glede na to, kateri zvočni modeli so bili v ospredju – tvorno odzvati na realnost. Izbor stilov je bil pri tem drugotnega pomena, pravzaprav je bil stil/žanr vezno tkivo, ki je skupaj držalo elemente, s katerimi so učinkovito plasirali vsebine z roba množične prepoznavnosti. Njihovi živi nastopi so bili tako že od nekdaj razlagani kot triumf želje, s katero so nas povabili v glasbo, znotraj katere ne obstajajo nobena žanrska pravila ali kakršne koli delitve. Koncerti so – pogojno rečeno – oblika provokacije, kjer je nastop kot tak zasnovan na modernem plesu, v katerem posameznik spontano dobi vlogo v kolektivnem in ozaveščevalnem performansu. Pri tem je nujno poudariti, da je Borghesia najmočnejša, kadar poje v naših jezikih in ne v angleščini. Ne gre za bližino, temveč artikulirano teatralnost, ki se lažje poenoti s slušatelji in njihovim dojemanjem subverzivnih elementov ne glede na prepoznavno evolucijo paranoičnih vizij ponavljajočih se civilizacijskih katastrof. Borghesia pozna pravo mero in ne sili s pretiranim strahom v kontekstu kaotične sedanjosti, temveč išče prostor, ki bi človeka osvobodil. Optimizma res ni veliko, vendar se negativna energija skozi koncertni set prevaja v upanje, ki nam ponudi moč za soočanje s stvarnostjo ali vsaj z določenimi njenimi citati. Koncert je tako zvenel veliko bolj klasično od njihovih studijskih del, le Aldo Ivančić, ki ga je bilo po dolgem času lepo videti na odru, bo v prihodnosti moral biti malce manj sramežljiv za okrnjenim setom bobnov.