»Temni turizem«, kot so poimenovali to rahlo morbidno dejavnost, se odvija predvsem na bolj znanih pokopališčih, njihova znamenitost pa je v največji meri odvisna od znamenitosti tistih, ki so tam pokopani.
Med najbolj slavna gotovo sodi pariško Père Lachaise. Tam so med drugim pokopani velikani kot Honoré de Balzac, Marcel Proust, Molière, Frederic Chopin, Edith Piaf,... Najbolj oblegana pa sta grobova Oscarja Wildea in Jima Morrisona, pred katerima je v poletnih mesecih vedno gneča. Upravniki pokopališča so ju morali zaščititi celo z ograjo – Wildeov spomenik so denimo oboževalke vztrajno krasile s šminko.
Upanje, da bi tudi na Žalah lahko odkrili kakšen podoben fenomen, že v kali zatre njihov dober poznavalec in turistični vodič Martin Šušteršič. “Tovrstnega obleganja grobov, pri nas ni,” pojasni.
Težko je izpostaviti, kateri grob je najbolj prepoznaven, oziroma, kateri od 164 tisoč »prebivalcev« Žal je najbolj znan, premišljuje Šušteršič. Tudi zato, ker je njihov snovalec Jože Plečnik za slovenski panteon - torej zadnje počivališče slavnejših Ljubljančanov v 30. letih prejšnjega stoletja zasnoval park Navje ob sedanjem Gospodarskem razstavišču. Tam so tako posmrtni ostanki oziroma nagrobniki Antona Aškerca, Janeza Bleiweissa, Matije Čopa, Antona Tomaža Linharta, Josefa Ressla, Valentina Vodnika in drugih, predvsem kulturnikov.
Ker je bilo pred tem prav Navje ljubljansko centralno pokopališče, so nekatere grobove prestavili od tam na novozgrajene Žale. Takšen je primer Alenke Prešeren, sestre naj slavnejšega slovenskega pesnika, ki jo danes najdemo čisto ob cerkvi Svetega Križa na Žalah.
Dva škofa in vsi štirje predstavniki moderne
Med bolj znanimi ljudmi iz zgodovine na Žalah najdemo še nekdanja ljubljanska škofa Antona Bonaventuro Jegliča in Antona Vovka, ki si delita škofovsko grobnico. V skupnem velikem grobu so malce naprej nagneteni vsi štirje predstavniki slovenske moderne Dragotin Kette, Josip Murn, Ivan Cankar in Oton Župančič. Na pokopališču sicer ni veliko obeležij nekdanjih plemiških družin, saj so te običajno imeli svoje zasebne grobnice na zasebnih zemljiščih, izjema je denimo slovenski razsvetljevalec, gospodarstvenik in mecen kulturnikov z Navja, baron Žiga Zois. Eden bolj znanih »prebivalcev« Žal je tudi najbolj znani ljubljanski župan, dr. Ivan Hribar.
Ni bilo malo primerov, ko so zasebni naročniki Plečnika prosili za nagrobne spomenike. »Te je gradil in snoval tako, kot so se njemu zdelo najbolj ustrezno. Od izjemno mogočnih, do subtilnih in preprostih spomenikov,” pojasnjuje Šušteršič. Med prve sodi velikanski grob premožne ljubljanske družine, kjer je pokopana tudi najpomembnejša slovenska slikarka Ivana Kobilca, med druge pa spomenik snovalca Vrta vseh svetih, kakor je sam poimenoval Žale. Plečnik je sam zase postavil zelo skromen, skoraj asketski spomenik, kakršen je bil tudi njegov človeški značaj.
Izmed premožnejših starih ljubljanskih družin na Žalah počivajo Vodnikovi, ki so upravljali s kamnolomom v Podutiku in za Plečnika izvajali kamnoseška dela. Precej impozanten spomenik pa krasi tudi grob pokojnega direktorja družbe Peko, Petra Kozine.
Na pokopališču še danes velja načelo naročnik je kralj - v mejah sprejemljivega seveda. Novejši grobovi so praviloma manj razkošni in bolj uniformni v primerjavi z starejšimi. Potrebno je tudi vedeti, da na pokopališču ni lastnikov zemlje, temveč obstajajo zgolj najemniki. Cene spomenikov se začnejo pri okrog 1300 evrih, vendar nekateri dosegajo vsote tudi prek 30.000 evrov. Sicer pa glede teh grobov med ljudmi kroži šala: Zdi se, da nekateri pokojniki nad seboj potrebujejo nekaj tonske nagrobnike, da ne bi slučajno pobegnili.
Novejše je bolj sproščeno
Novejši nagrobniki so tudi nekoliko bolj sproščeni in nosijo bolj izvirne okraske - nekdanji smučar Rok Petrovič ima denimo na nagrobniku vzhodnjaški sveti simbol Om. Izstopa tudi nagrobni spomenik umorjenega Veselina Jovovića - Vesota, ki med obiskovalci pokopališča bojda sproža nekaj negodovanja, saj ga krasi doprsni kip pokojnika.
Edini kubistični nagrobnik na pokopališču pripada Borisu Prokofjevu, ki ga je zasnoval njegov sin Igor, sicer akademski kipar. Med drevesi je denimo skrit spomenik botanika Cirila Jegliča z napisom: »Ne prehitevaj, poglej drevo ki raste«. Jeglič je sicer zaslužen za zasnovo arboretuma Volčji potok. Na judovskem delu pokopališča pa je svoje mesto našla pesnica, pisateljica in igralka Jožefina Berta Bojetu, sicer nekdanja soproga politika Zmaga Jelinčiča.
Nič kaj redko ni, da določena rodbina izumre, njihovo mesto pa dobi novega najemnika. Tako je bivši premier dr. Andrej Bajuk pokopan na mestu, ki je še iz preteklosti okrašeno s Plečnikovo hišico večne luči. Od vidnejših predstavnikov prejšnjega političnega sistema je na Žalah pokopan Stane Kavčič, po drugi strani pa je Edvard Kardelj pokopan ob parlamentu v središču Ljubljane, kjer stoji grobnica narodnih herojev.
Pokopališče Žale bolj turistično navdahnjenim danes ponuja aplikacijo za iskanje grobov pa tudi virtualni obisk pokopališča. Z modernizacijo skušajo poleg klasičnih motivov za obisk vzbuditi tudi nove. »Vse več ljudi v zadnjih letih prihaja na Žale iz kulturnih vzgibov, saj gre namreč za prostor izjemne umetniške in kulturne vrednosti,« zaključi Šušteršič.
