Turški volilci se v nedeljo odpravljajo na že druge parlamentarne volitve letos. Štiri mesece po zadnjih volitvah, na katerih je zmagala vladajoča stranka za pravičnost in mir (AKP) predsednika Reçepa Tayyipa Erdogana, bodo državljani v vse bolj negotovih domačih in regionalnih razmerah ponovno določali prihodnjo politično podobo države. Turški jugovzhod je v plamenih, odkar se je predsednik države odločil, da bo volilne karte za morebiten boljši rezultat svoje stranke poskušal premešati z napadi na Kurde.
Sodeč po večini javnomnenjskih anket se njegova taktika ne bo izšla. Podoba političnega parketa v Turčiji naj se po nedeljskih volitvah ne bi bistveno spremenila. AKP naj bi prejela 40–42 odstotkov glasov, s čimer bo ponovno postala zmagovalka volitev in si v parlamentu zagotovila relativno večino. Toda AKP naj bi ponovno zmanjkalo okoli 20 poslanskih mest do absolutne večine, kar bi pomenilo, da lahko prihodnjo turško vlado sestavi sama. Zgolj ena predvolilna napoved je AKP pripisala precej boljši rezultat in morebitno absolutno večino v parlamentu. Po raziskavi podjetja Gur's A&G Research bi AKP utegnila dobiti med 285 in 290 poslanskih sedežev v 550-članskem turškem parlamentu. Takšen rezultat bi pomenil, da bi lahko vladala sama.
Napadi za nov volilni rezultat
Visok desetodstotni prag parlamenta naj bi tudi v nedeljo uspelo prebiti glavni opozicijski republikanski stranki (CHP), stranki nacionalističnega gibanja (MHP) in ljudski demokratični stranki (HDP), ki jo vodi Kurd Selahetin Demirtas. Prav HDP je s svojim volilnim uspehom povzročila pretres v turškem političnem prostoru, saj je njen preboj v parlamentarne klopi Erdoganu zaradi zapletenega turškega volilnega sistema odvzel delež poslanskih sedežev, ki bi mu omogočale vladanje brez koalicijskih partnerjev in nadaljevanje njegovih ambicij, da turški politični sistem spremeni iz parlamentarnega v predsedniškega.
S koalicijsko vlado se Erdogan ni hotel sprijazniti. Koalicijska pogajanja premierja Ahmeta Davutogluja z opozicijsko stranko CHP Kemala Kiliçdarogluja so tako spodletela predvsem zaradi zadržkov predsednika. Erdogan je izsilil nove volitve, vplivanja na prihodnji volilni izid pa se je lotil z obnovitvijo zračnih napadov na PKK.
Pod krinko sodelovanja pri ameriških zračnih napadih na Islamsko državo je z napadi na PKK oziroma na njihovo sirsko izpostavo – stranko demokratične unije (PYD) ter njihovo oboroženo milico YPG – želel predvsem pridobiti izgubljene glasove nacionalistov, ki so ga kritizirali, da je s Kurdi sploh vstopil v mirovni proces. Hkrati so mu napadi na kurdske položaje služili tudi zato, da bi preprečil vzpostavitev širših avtonomnih območij Kurdov na severu Sirije, ki bi se utegnili preliti tudi na turško ozemlje. Kurdski nacionalisti so avgusta poskušali z ustanavljanjem takšnih majhnih avtonomnih območij, a so naleteli na oster odziv varnostnih sil.
Demirtasova moderna demokratična stranka je prva v Turčiji, ki je poleg Kurdov, ki predstavljajo hrbtenico njenega volilnega telesa, uspela nagovoriti tudi Turke. Podpornike je našla predvsem med srednjim slojem in mladimi, ki so leta 2013 demonstrirali za ohranitev carigrajskega parka Gezi ter na ulicah izražali glasno nezadovoljstvo nad vse večjo avtoritarnostjo Erdogana. Na nedeljskih ponovljenih volitvah utegne HDP ta uspeh ponoviti, pa čeprav se je jugovzhod Turčije znašel na robu državljanske vojne.
Ohromljena volilna kampanja HDP
Po napadih na kurdske položaje se je več kurdskih mest znašlo pod policijsko uro. V Dijarbakirju se ponovno spopadajo enote turških varnostnih sil z milicami YPG. Nasilje je onemogočilo volilno kampanjo HDP, ki je zaradi nevarnosti novih terorističnih napadov na njihova zborovanja odpovedala vse javne shode. Kandidati so se manjšim skupinam ljudi vendarle še uspeli predstavljati. Povrh vsega je prizivno sodišče HDP prepovedalo uporabljati njihov predvolilni politični manifest, v katerem so se med drugim zavzemali za upravno samovlado na kurdskih območjih, decentralizacijo turške države in pravice za manjšine.
Po podatkih HDP so od konca julija do sredine oktobra varnostne sile zadržale skoraj 2600 njihovih članov, poslancev, županov in podpornikov, 630 jih je bilo aretiranih. Zaradi celotne politično-varnostne situacije se v številnih krogih družbe porajajo dvomi, ali bodo volitve sploh demokratične. Obstajajo bojazni, da bi jih Erdogan poskušal zmanipulirati za dosego absolutne večine.
