Sokolov ne razmišlja veliko o slogu posameznega skladatelja ali historičnem kontekstu, v katerem je nastala ali se izvajala določena glasba. To bi lahko v današnjem času zvenelo tudi kot hud očitek, a če Sokolov namenoma ignorira slogovno-zgodovinska vodila, to venomer nadomešča z glasbeno poglobitvijo. Tako je glasbeni tok njegovih interpretacij vedno nemiren, iščoč in zavezan posebni poetiki. Najbolj osupljivo je, kako mu uspe prav vedno izvajanim delom z nekaj pianističnimi potezami, nekaj dotiki tipk zarisati specifičen karakter, ki lahko niha od najbolj pretanjeno ponotranjeno nežnega do vihravo divjega. Prav zato se zdi Sokolov najbolj primeren za romantične miniature, ki so naseljevale polovico tokratnega sporeda. Schubertovi Glasbeni trenutki so intimni odtisi razpoloženj in prav vsak takšen trenutek je Sokolov zmogel pobarvati z značilno razpoloženjsko barvo, pri čemer ni osupljiva samo široko razpeta lestvica takšnih občutij, ampak tudi nenavadno bogastvo odtenkov.

Včasih se Sokolov Glasbe dotika s konstantnim agogičnim valovanjem, drugič s spremenljivo barvo klavirja, prav nikoli pa se ne razdaja pianističnim bravuroznim vragolijam. V Chopinovih nokturnih je predvsem pel – melodično linijo je napenjal s tako izrazitim pevnim lokom, da so znane šablone o operni navdahnjenosti Chopinovih melodičnih linij postale realnejše.

Na podoben način se je Sokolov lotil tudi obeh sonat. V Schubertu je sicer ostajal odmerjen in ni iskal še večjih dramatičnih in kontrastnih odmikov ter tako ostajal v mejah poetične zastrtosti, ki pa je znala tudi nabrekniti v tiho mogočnost, še posebej močan pa je bil v finalu, kjer mu je formalno okostje uspelo prekriti s spremenljivim nizom karakterjev, zaradi česar se mi je stavek razodel kot nekakšen ciklus samospevov. Povsem drugačne zahteve pa pred pianista postavlja Chopinova Druga sonata – pianistična tekstura se zgosti, akordska razsipnost poveča. In ob takih tehničnih zahtevah se je pokazala tudi kakšna vrzel v pianistovi brezhibnosti, ki je do sedaj nismo poznali – oglašali so se zgrešeni toni, kakšna pasaža ali akordska kaskada je ostajala zamazana. A takšni, mestoma razmazani teksturi ni uspelo prekriti izrazite pianistove muzikalnosti: jasnega odmerjanja formalnih robov v prvem stavku in predvsem vrhunsko izvedene posmrtne koračnice, ki je v svojem počasnem ritmu in močnih poudarkih najprej odpirala praznine obupa, v triu pa z na videz odsotno pritajeno enakomernostjo odpirala nostalgično transcendenco. Dodatki, Chopinove mazurke, so le še enkrat odmerili pianistovo trenutno kondicijo – niso grebli po bravuroznem, razkrivali pa so občutek za nianse, celo za polifonijo, zbranost in mehko obrnjenost vase. Sokolov je odmaknjeni, nedosegljivi pianistični kolos. Še vedno – njegovo tehniko je mogoče (pre)seči, v muzikalnem zamahu pa mu lahko sledijo le redki.