V Zavodu za sodobno umetnost SCCA Ljubljana so 27. oktober, svetovni dan avdiovizualne dediščine, zaznamovali s postankom na Postaji DIVA, spletnem in fizičnem arhivu video in novomedijske umetnosti, ki ga razvijajo že od leta 2005 – in je na spletu prosto dostopen. Na Postaji se je namreč v torek ustavila video umetnica in performerka Ana Čigon, da bi s svojo eksperimentalno raziskavo prikazala možnosti »odprtega arhiva«, ki avtorju omogoča, da na emancipiran in umetniški način komentira arhivsko gradivo.
Šivanje citatov
Pri SCCA so želeli tako opozoriti na pomen in ogroženost avdiovizualnega gradiva ter na nujnost tehnološke nadgradnje tovrstnih arhivov. DIVA, denimo, vsebuje več kot tisoč enot avtorskih, dokumentarnih in glasbenih video del umetnikov iz slovenska prostora, ki so ustvarjali od leta 1969 do danes. Prav med njimi je Ana Čigon iskala mesto svoje umetniške prakse, v kateri največkrat spaja umetnost videa in performansa: »Najprej ugotovim, kaj bi rada povedala, potem pa poiščem medij, ki bi sporočilo najbolje posredoval. Res pa je, da je moj prvi performans nastal pred kamero, šele potem sem včasih performanse izvajala tudi pred gledalci.«
S prepletanjem pisnih, govornih in performativnih citatov iz svojih videov ter videov sorodnih avtorjev in predvsem avtoric – Dube Sambolec, Marije Mojce Pungerčar, Vesne Bukovec in drugih – je kontekstualizirala svoja dela. V scenariju performansa, ki so mu zares pozorno lahko sledili predvsem poznavalci zgodovine slovenskega videa, je nizala vzporednice med delom Wear III (2005) Tomaža Furlana in svojim video performansom One more kick (2009), ki uprizarja človekovo nemoč ob soočanju s težavami in stremljenju za ideali. S projektom OHOHO (2015) je, kot poprej denimo že Andreja Džakušič v Taktikah preživetja (2011) in Martina Bastarda v kultni TV dražbi (2003), razmišljala o položaju umetnika danes.
»En sklop mojega dela, denimo video Ljubljana mesto žensk (2013), ki smo ga pripravile z Lejo Jurišić, Tejo Reba in Barbaro Kapelj Osredkar, se ukvarja s spomeniki. Konkretneje s tem, da predstavljajo zgolj kanonizirane moške avtorje, manjkajo pa denimo ženske in sleherniki, običajni ljudje,« razlaga o tematikah, ki jo kot umetnico najbolj vznemirjajo tudi v njenih najnovejših dokumentarnih videih Spominjanje Drugih in Herojke.
Brez naključij
»Če priznavaš veljavo drugim delom, pravzaprav priznavaš, da nisi genij, ki je vse izumil na novo, ampak se zavedaš, da živimo v času, ko je bilo že vse narejeno, naslikano, napisano in odigrano,« pravi avtorica o izkušnji z raziskovanjem gradiva, ki ji omogoča predvsem prestopanje lastnih meja. Pomembno se ji zdi, da umetniki, predvsem pa umetnice danes same pišejo svojo zgodovino in, jasno, ustvarjajo arhive. »Če slediš začrtani liniji tradicionalistične umetnostne zgodovine in njenim etabliranim poudarkom, se ti hitro zazdi, da vanjo – neupravičeno – ne sodiš več,« je kot v mnogih svojih projektih, ki problematizirajo podreprezentiranost žensk, tako v umetniških institucijah kot v našem kolektivnem spominu, tudi v izjavah kritična avtorica.
Da so se v njenem avtorskem izboru ob performansu prikazanih videov pojavila pretežno imena ženskih ustvarjalk, torej ne more biti naključje: »Najbrž res ni zgolj naključje, da se tematik, ki me najbolj zanimajo, v video umetnosti, kot kaže, lotevajo predvsem ženske. Če bi se izkazalo, da je v mojem izboru manj ženskih kot moških ustvarjalcev, bi svoj izbor še enkrat skrbno pretehtala.«