Zelo predvidljivo, kajti kadarkoli se po padcu železne zavese po svoje nerodno razširjena Evropska unija znajde pred stvarnim problemom, ga začne reševati birokratsko in ne vsebinsko. Malokdo se še spomni zapleta z avstrijsko koalicijsko vlado, v kateri so se leta 2000 znašli Haiderjevi svobodnjaki, zato pa so v svežem spominu uradniško reševanje grške in evrske krize ter zloglasna trojka, ki je bila povod tudi za vrsto z zdravo pametjo skreganih slovenskih birokratskih potez. Begunska kriza je rezultat istega birokratskega larpurlartizma, ki živi od stalnih izrednih vrhov, kakršnemu smo bili priče tudi minuli konec tedna, podobnega slovenski zimski službi, nadvse presenečeni ob decembrskem sneženju.

Ker je zima ravno pred vrati, je bilo logično vprašanje Christiane Amanpour tudi, ali si voditelji EU lahko privoščijo samo gledati, kako begunci zmrzujejo, ali pa imajo dogovorjeno kakšno pomoč. »S tem problemom se mora EU spopasti na zunanjih mejah,« je bil že omenjen Cerarjev odgovor, čeprav je ta v uradniški latovščini sicer razpotegnjen na 17 točk balkanskega vrha, ki samo skriva postavljanje koncentracijskih taborišč v Grčiji in vzdolž balkanske begunske poti ter utrditev (za zdaj živega) zidu na mejah ob pomnoženi papirologiji z nekaj malega denarne pomoči pri oskrbi »srečnežev«, ki mislijo, da so prišli v obljubljeno deželo. Vse skupaj en velik nič, zaradi katerega je Cerarjevo opozorilo o razpadu EU vendarle na mestu, čeprav se je izkazalo, da za njim ni bilo vsebinskega premisleka, ampak prej svojevrsten Pavlov refleks človeka, ki je že bil priča podobnemu jalovemu reševanju kriz in sklepnemu razsulu ter ga je sprejel kot povsem naravnega.

Osnovni problem Evropske unije je razložljiv z večstanovanjskim blokom na temeljih družinske hiše in zato rešljiv samo s punktacijo slednjih in ne s premikanjem pohištva (ali ljudi) v njem. Begunska kriza je – po že pozabljenem ponesrečenem sprejemanju evropske ustave daleč od stvarnega življenja prek slednjemu dosti bližje finančne krize in krize solidarnosti (z Grčijo) – postala globoka zidna razpoka neposredno pred našimi očmi. A čeprav se je z njo znova razkrilo, da pravzaprav temelji zapleteno povečane zgradbe enostavno ne zdržijo njene teže, so se članice sanacije lotile z njihovim mašenjem, torej ne le z zavajajočim, ampak nevarnim lepotičenjem zunanje podobe stavbe. Ena takšnih šminkerskih, a v bistvu mazaških potez je bil prav balkanski vrh, ki se je lotil aktualne razpoke od Grčije do Nemčije, ne da bi sploh poskušal poiskati vzroke zanjo, kaj šele mehanizme, da se ti odpravijo.

Vzroki namreč niso na Bližnjem vzhodu ali v Turčiji in celo nesrečni Grčiji, kot se populistično predstavlja. Vojne, državljanske ali drugačne, so vselej sprožale begunske valove in tudi z njimi pomešani migranti niso nikakršen nov pojav. Da se je bližnjevzhodni konflikt prelevil v evropsko begunsko krizo, je vzrok v sami Uniji, natančneje v tako imenovani dublinski ureditvi: ta je pod najnižjim skupnim imenovalcem skupne azilne politike dejansko le-to pometla pred prag članic, ki so vstopna vrata v EU, namesto da bi jo v osnovi napravila konsistentno in predvsem delujočo. Eklatanten primer tega je, da se je Slovenija, ki je v celoti znotraj Unije, znašla v vlogi enih od njenih vrat, pri čemer pa ne gre spregledati, da begunci v Makedonijo niso vstopali iz Albanije, ampak iz ene od članic schengenskega območja.

Če želi Evropska unija (p)ostati kolikor toliko trdna stavba, mora najprej sanirati svoje temelje. Begunci so tu lahko dvakrat dobrodošli – prvič, da nas spomnijo, kako blizu smo njihovi usodi, drugič pa, da se zavemo, kam nas vodi nacional(istič)ni egoizem na utesnjenem prostoru prerivajočih se nacij. Elegantna rešitev bi bile seveda Združene države Evrope, ne nujno povsem po vzoru ZDA, pa vendarle približek, ko gre za zunanjo, varnostno in gospodarsko politiko ter ne nazadnje meje te skupnosti, v katerih veljajo temeljni principi in ne samovolja, upravičena z domnevnim nacionalnim interesom posameznih članic, ko postavljajo svoje ograde. Znotraj slednjega je zlahka pomešati begunce, migrante, teroriste in tihotapce v amorfno maso, jo predstaviti kot katastrofo in klicati k izrednemu stanju ter o tem sejati ksenofobijo, iskati zunanje sovražnike in zbujati lažno domoljubje.

Razpoka v temeljih EU je postala očitna že v bruseljskih razpravah o begunskih kvotah, ki niso prispevale samo k uvodoma omenjeni popolni pojmovni zmedi med begunci in migranti, ampak s fašistoidno retoriko spremenile ljudi v številke. Balkanski vrh jo je le še razširil, ker je rešitev vsebinskega evropskega problema spravil na raven policijsko-birokratske akcije držav na trenutni begunski poti. Če Unija tudi ob takšnih krizah ne bo utrdila svojih državnih temeljev, je obsojena na vse ohlapnejšo zvezo vse bolj egoističnih držav, ki si bodo slej ko prej skočile v lase.