Ekonomski, religiozni, idejni in še kakšni razlogi danes narekujejo različne pogrebne rituale, vendar tudi zgodovina kaže na njihovo pestrost. V vseh obdobjih in kulturah pa pokop ostaja simbol prehoda iz življenja v smrt in grob fizični prostor, kjer svojci lahko izražajo svojo bolečino.
Ljubljančanka Mirjana obiskuje dva grobova: v Dravljah ima pokopanega očeta in mamo, na Žalah je grob njenega pokojnega partnerja, v katerem je še šest pokojnikov iz njegove rodbine – oba starša, brat, mamina sestra s soprogom ter stari oče. Mirjana najem groba plačuje v Dravljah, po smrti partnerja leta 2002 pa je najem nekaj let plačevala tudi na Žalah, dokler skrbi za grob ni prevzela partnerjeva nečakinja po smrti svoje mame. Če je v istem grobu več družin, je nenapisano pravilo, da najem groba plačuje tisti, kateremu je zadnji umrl svojec. Mirjanin oče je bil leta 1966 zadnji pokopan v krsti, vsi poznejši pokopi so bili žarni. »Za to smo se odločili iz ekonomskih razlogov, saj je žarni pokop mnogo cenejši, žara pa se mi zdi tudi najbolj ekološka,« še pravi Ljubljančanka.
Ljubljančan Robert je pred petimi leti svojega očeta pokopal v njegovem rojstnem kraju v Bosni in Hercegovini, in sicer po muslimanskih običajih. Tam še vedno strogo sledijo stoletni tradiciji: telo pokojnika ovijejo v bele rjuhe in položijo v jamo. Še prej opravijo vrsto obredov – od umivanja, poslavljanja do odhoda na pokopališče, kamor gredo samo moški. Kot najbližji sin je on spustil očetovo truplo v jamo. Na truplo se nato diagonalno položi nekaj desk, da se pusti nekaj prostora za primer, da bi se pokojnik zbudil, nato pa jamo celotna vaška skupnost zagrebe. Kar tisoč dvesto ljudi tudi iz okoliških krajev je prišlo na ta pogreb in večine sploh ni poznal.
Upepeljevanje in raztros že del mainstreama
Evropa je na prepihu različnih verstev in kultur, tako pestra je tudi v načinih slovesa od svojih pokojnih. Če se tradicija na tem področju spreminja počasi, pa trendi kažejo, da se je kultura pokopov predvsem v Sloveniji v zadnjih letih hitro in relativno radikalno spremenila. V Ljubljani je le še 10 odstotkov pokopov v krstah, kar 90 odstotkov je upepelitev. Za celotno Slovenijo je odstotek nekoliko nižji, približno 70 odstotkov upepelitev, vendar strmo narašča. Celo na območju Prekmurja, ki ga lahko vzamemo za primer ruralnega okolja, je število žarnih pokopov poraslo kar na 80 odstotkov. »Tudi starejši ljudje se čedalje bolj odločajo za žarne pokope, kar me v resnici preseneča. Slovenci smo v kratkem času šli v ekstrem. Včasih je bil renome imeti hrastovo krsto, danes seveda ne več,« ugotavlja Aleksandra Vučkič - Banfi, lastnica zasebnega podjetja Pogrebništvo Banfi iz Murske Sobote, ki s 16 zaposlenimi pokriva kar 116 manjših krajev s pokopališči na tem območju.
Naša zasebna podjetja, ki se ukvarjajo z izdelavo krst, to dejstvo že dobro poznajo in so se že prilagodila trgu tako, da so izvoz krst preusmerila predvsem na avstrijski trg pa tudi v Hrvaško in Italijo, doma pa prodajajo predvsem žare. »Kar zadeva upepelitve, je Slovenija v tem delu Evrope sploh fenomen, saj smo v sorazmerno zelo kratkem času, v štiridesetih letih, prišli praktično z nič upepelitev na skorajda večino,« pravi Domen Kokalj, vodja sprejemne pisarne v Pogrebnem podjetju Žale. Krematorij je v Ljubljani od leta 1979, pred tem je bilo le nekaj upepelitev, te so svojci opravili v najbližji upepeljevalnici v avstrijskem Beljaku, medtem ko so v nekdanji Jugoslaviji prvi imeli upepeljevalnico v Beogradu, vendar se tja trupel ni vozilo zaradi prevelikih stroškov prevoza.
Če pri klasičnem pokopu položijo pokojnika v krsto in potem v grob, ga pri upepelitvi najprej dajo v leseno krsto, ki jo zapečati izvedenec sodne medicine, nato pa pokojnika s krsto vred dajo v upepeljevalno peč. V Ljubljani in tudi drugje je še vedno dovolj prostora za klasične pokope s krsto, zato velikost zemljišča ni ključni dejavnik za zadnji upepelitveni trend. Zemljišča se tako ne da odkupiti, lahko se ga le najame za nedoločen čas, najemnina – za klasičen grob 34,50 evra, za žarni 20,70 evra – pa se plačuje enkrat na leto. Spomenik na grobu je najemnikova lastnina.
»Ljudje pripovedujejo, da se raje kot za krsto odločajo za žaro iz razloga, ker je na tak način pogreb odtenek manj boleč,« pravi Kokalj. Vučkič-Banfijeva dodaja, da so še nedavno ljudje imeli pokojnika tudi po dve noči doma ali v vežicah, danes pa se je čas poslavljanja močno skrajšal. Žara se pripelje na pokopališče dve, tri ure pred pogrebom, nato pa se opravi pogreb. Vendar določene veroizpovedi ne odobravajo upepelitev. Kokalj pravi, da se pravoslavni in muslimanski pokopi na Žalah izvajajo večinoma klasično, torej v krstah oziroma tako, kot se odločijo svojci, in da to spoštujejo. Tisti, ki naroči pogreb, določi tudi obliko pogreba.
Če se je zdel raztros pepela še nedavno alternativna oblika pokopa, je zdaj očitno tudi to že del mainstreama. Znotraj 90 odstotkov upepelitev v Ljubljani je skoraj 10 odstotkov pogrebov z raztrosom in tudi tu odstotek narašča. Manj kot v prestolnici so zagovorniki raztrosa vendarle v Prekmurju; pokopališča na njihovem območju nimajo za to posebnih mest, so pa v zadnjem času vseeno opravili nekaj raztrosov, in sicer na pokopališču Maribor, kjer je to mogoče. V teh primerih so bile plačnice občine, v nobenem ni bilo zraven svojcev. Nekaj je bilo tudi anonimnih raztrosov.
Na pokopališčih se v ta namen določi posebno mesto, oblika pogreba pa je enaka kot pri žarnem pokopu, le da se potem žara ne položi v grob, temveč se pepel raztrese. Mogoče ga je raztresti tudi zunaj pokopališča, za kar pa mora biti izdana posebna odločba organov občine. Ljudje, ki se že v času življenja odločijo za raztros, so po Kokaljevem mnenju ljudje, ki sprejemajo smrt kot sestavni del življenja. Morda so tudi bolj svobodnega duha ali je prisotna ideja »prah si in se kot tak povrneš v naravo«. Enega od razlogov pa vidi tudi v tem, da pokojni po svoji smrti niso želeli svojcev obremenjevati s stroški grobov, spomenikov. »Mišljenj in videnj je zelo veliko,« ugotavlja Kokalj.
Pokop kot nakup
Kulturni antropolog dr. Boštjan Kravanja s Filozofske fakultete v Ljubljani je v resnici presenečen nad številom žarnih pokopov v Sloveniji in pravi, da je to nedvomno treba dodatno preiskati. »Morda smo se od smrti res bolj odtujili, toda žarni pokop se je verjetno uveljavil iz neke navade, postopoma, prek pogrebnih podjetij, ki to ponujajo; velja za praktičnega in ker je bolj simboličen od pokopa s krsto, najbrž tudi bolj ustreza tej odtujenosti od smrti,« razmišlja Kravanja. »Ni treba več poznati zapletenih modelov skupnostnih ravnanj ob pokojniku, to se pogosto prepusti pogrebnim službam. Danes umirajoči po navadi tudi sam izrazi željo, kako bi bil rad pokopan in kje, toda če je na primer v nekem kraju uveljavljena navada cerkvenega pogreba, bo pokopan tako kot vsi drugi, četudi je živel kot ateist. V tem smislu se navade skupnosti in njihovih institucij reproducirajo, pogosto avtomatično določajo način pogreba in se spreminjajo zelo počasi.«
Zanimivo se je torej vprašati, koliko na način pokopa (še) vplivajo verske institucije. Islam denimo žarni pokop načeloma prepoveduje. Po mnenju muslimanov je treba s pokojnimi ravnati enako spoštljivo kot z živimi ljudmi, tako da je pri njih upepelitev sprejemljiva le v primeru večjega števila umrlih za neko nalezljivo boleznijo, kjer bi ob običajnih pogrebnih praksah obstajala nevarnost njenega širjenja. V katoliški Poljski se žarni pokopi niso uveljavili zaradi še vedno boleče asociacije na holokavst. V protestantskih državah po Evropi pa žarnih pokopov ne prepovedujejo in so prav tako del ponudbe pogrebnih podjetij. »Na odločitev, kako bo nekdo pokopan, gotovo do neke mere vpliva osebno prepričanje, bolj kot vera sama pa na to vplivajo verske institucije s svojimi sugestijami in ustaljenimi postopki,« je prepričan Kravanja.
Po njegovem mnenju najpomembnejše na spremembe vpliva informacijska revolucija, kjer se zelo raznolike informacije širijo med ljudmi po najrazličnejših kanalih, ob tem pa si ljudje oblikujejo različna prepričanja o posmrtnem življenju. »Recimo prehajanje v reinkarnacijo je danes na Zahodu priljubljena ideja, ki se jo kot pojem povezuje predvsem z vzhodnimi verovanji. Vendar samo vsebino ponovnega rojstva, ki jo denimo budist razume kot ujetost v krog prerajanja, bo zahodnjak razumel kot odlaganje smrti,« pravi kulturni antropolog.
Še bolj alternativne oblike pokopov, recimo izstrelitev trupla v vesolje ali diamantni pogreb, ki so v zadnjem času ravno tako del ponudbe, pa so po Kravanjevem mnenju povezane s prestižem – tudi svojcev pokojnega. Vendar lahko naročilo izdelave »diamanta« iz upepeljenih posmrtnih ostankov preide v mainstream, ko postane cenovno dostopnejši in se ga oprime več ljudi. Raztros pepela je recimo najcenejši. »To deluje po isti logiki kot nakupovanje: storitev je zapakirana v določen privlačen paket, ki ga lahko človek kupi in si ga v določenih podrobnostih prilagodi,« še poudarja Kravanja. Imamo pa tudi altruistične vzgibe, ko ljudje prepustijo svoje posmrtne ostanke znanosti, raziskovanju in medicini.
Prostor za bolečino
Tudi doc. dr. Katjo Hrobat Virloget, arheologinjo in etnologinjo z Oddelka za arheologijo in dediščino Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, preseneča podatek o tolikšnem povečanju žarnih pokopov pri nas, saj je v nasprotju s tem, kar so še pred petimi leti v okviru etnološke študije o šegah in navadah v Sloveniji opažali na podeželju. Predvsem pri starejših je bilo čutiti odpor do upepeljevanja, »verjetno iz tradicije. Ljudje se tradicije vedno držijo, verjamejo, da je dobra, četudi ni dobra,« razmišlja Hrobatova.
V vsakem primeru svojec potrebuje grob kot fizično mesto, kjer lahko izraža svojo bolečino za pokojnim, pravi. To je pokazala tudi raziskava njihovih študentov, ki so na novodobnih pokopališčih za mrtvorojence, ki so se uveljavila šele v zadnjem desetletju, opazili spominske ploščice celo iz 70., 80. let. »Očitno je ta mati, družina nosila bolečino v sebi kar trideset let in je potrebovala fizični prostor za žalovanje,« ugotavlja raziskovalka. »O tem dejstvu govori tudi podatek ob raztrosih pepela. Fizičnega prostora za izražanje osebne bolečine ni in potem svojcem nekaj umanjka.«
V današnji družbi je izražanje žalosti ob smrti zatrto, še meni Hrobat-Virlogetova. Tradicionalni rituali iz antike, tudi sedanji iz tradicionalnih družb v Afriki ali nekdanji obredi žalovanja naricalk na Balkanu so zelo dramatični, tragični in izražajo usoden prelom med življenjem in smrtjo. »Prek teh ritualov so žalujoči in skupnost dosegli neko katarzo; skupnost je žalujočim pomagala sprejeti bolečino in jo prenesti. V sedanji družbi te dramatičnosti ni več, umiranje in smrt sta odrinjena na rob družbe, v institucije. Ni več umivanja in oblačenja pokojnika in bedenja ob njem, prevzame ga pogrebna služba, pogreb se opravi hitro, umirjeno, brez pretiranih čustev. Ljudje se bojijo stika s smrtjo, ne zmorejo niti podpore žalujočim,« ugotavlja. »Obrede smo potlačili, smrt pa izrinili iz življenja in se obnašamo, kot da je ni več.«
»Kolektivni spomin evidentira samo še državna evidenca,« dodaja kulturni antropolog dr. Rajko Muršič. Antropološko gledano je drugače življenje sestavljeno iz treh bistvenih korakov: rojstva, poroke in smrti. Muršič pravi, da prva dva koraka prinašata srečo in veselje, zadnji pa bolečino in žalost. Vendar je zadnji korak izjemno pomemben predvsem za druge, da pokojnika na neki način ohranijo v družbi, skupnosti – dobesedno s posmrtnimi ostanki, simbolno pa s spominom nanj v kolektivni, družbeni zavesti ter s posmrtno simbolno vključitvijo v skupnost prednikov.
