Intervju s Primožem Kozmusom: Priznam, brez politike mi ne bi uspelo

Ko smo ga obiskali na njegovem domu v Brestanici, kjer ima hostel, je ravno končal opravila okoli hiše. Umirjen kot takrat, ko se je v Pekingu postavil v krog za zlati izmet kladiva, je pripravil blazine za stole na vrtu. Usedel se je na enega od njih, si natočil kavo, ki jo je pripravila žena Maja, pogledal proti čarobno pisanim jesenskim drevesom na bližnjem hribu. In se ozrl nazaj v svojo kariero, polno kolajn s svetovnih prvenstev (zlato, srebro in bron) in olimpijskih iger (zlato in srebro). Kot bi bil še vedno osredotočen na tehniko meta, je brez sunkovitih gibov nekajkrat mački Srečki preprečil skok na mizo in medtem polagoma govoril o različnih temah. Tudi o nekdanjem trenerju in prijatelju Vladimirju Kevu, s katerim sta se razšla, potem ko je Kozmus konec leta 2009 prekinil kariero, ne da bi Keva obvestil o svoji odločitvi.

Tudi jaz sem se to vprašal in se še sprašujem. V pol leta se bo videlo, v katero smer bom odplul. Najraje bi ostal v atletiki. Čakajo me pogovori z atletsko zvezo in olimpijskim komitejem. Vsekakor bom ostal trener, še naprej se bom ukvarjal s turizmom.

To zagotovo ni mesto zame. Res je, da sem se s temi zadevami precej ubadal, a me ne veselijo. Preveč je dela s figo v žepu, kar človeka ubija. Če se bo le dalo, se bom temu izognil.

Videl sem, kateri je edini način, s katerim se da kaj narediti. Dejstvo je, da potrebuješ podporo tako v športni kot v pravi politiki. Na koncu mora podpora priti neposredno iz politike. Tam morajo biti sprejete odločitve.

Lahko, a ne v Sloveniji. To velja za individualni šport. Trg je premajhen. Brez javne podpore in na koncu politične ne gre.

Bolje bi bilo, če ne bi bila, vendar je v Sloveniji, ko gre za individualni šport, stanje takšno, da morata biti. Meni ne bi uspelo brez politike. To priznam. Zaradi podpore politike sem zbral finančna sredstva in plačal svojo ekipo. Mladi športniki zdaj nimajo možnosti, da bi naredili svojo ekipo. Prepuščeni so trenerju. Programe krpajo z majhnimi sredstvi. Na tak način je nemogoče postaviti sistemsko delo, ki bi prineslo kolajno z olimpijskih iger ali svetovnega prvenstva.

Začel sem z desno, na koncu sem bil na levi. Šel sem k vsem. Na desni sem imel kolege, ki so me podprli. Potem sem rekel, da so oni naredili dovolj, in sem šel na levo. In so me tudi oni podprli. Šel sem po sredstva. Politični pol pri tem ni bil pomemben. Nisem politik. Bil sem povabljen tako na levo kot desno, a nikamor ne grem. To me ne zanima. Nisem takšen tip.

Ja. On je bil pač z desne, domač človek. Še danes sva prijatelja. Pomagal mi je v prelomnem trenutku, ko sem rekel, da gremo po kolajno ali pa končam. Potem sem začel osvajati odličja. Ko sem se po enoletnem premoru vrnil, sem šel do tedanjega predsednika vlade Boruta Pahorja, ki mi je odprl vrata.

To je najlažji in najhitrejši način. Torej iti do nekoga, ki ti lahko povsod odpre vrata. Res je, da sem imel pred tem vrata že odprta, ampak bi mi vzelo nekaj mesecev časa, če bi šel sam do vseh ljudi.

Ne vem, kako natanko je potekalo. A dejstvo je, da na tak način hitreje prideš do sestankov. Eni niso bili za sodelovanje, eni so bili. Je pa veliko sponzorjev, ki so me podpirali že prej, nadaljevalo sodelovanje.

Zagotovo. Borut Pahor je imel potem težave in tega zagotovo ne bo več naredil. Dejstvo je, da je to lahko problem, ki ti ga nikoli ne oprostijo.

Obema. Čeprav ni šlo za kateregakoli športnika, ampak za olimpijskega zmagovalca, kar je treba poudariti. Če gledamo s stališča interesa države, je pa prav, da je bilo tako storjeno.

Ni bilo prijetno. Ampak od tega sem se skušal distancirati, kajti vsak ima svoje mnenje, ne pozna pa problema. Za šport je namenjenega precej premalo denarja, ljudje pa hočejo vrhunske rezultate. Tukaj se stvari lomijo. Vsak posameznik ima drugačen pristop. Jaz sem relativno agresiven. Vedel sem, kaj je cilj in kaj potrebujem, da ga dosežem. Na voljo imaš več poti. Lahko trkaš na vrata in prosiš za denar, lahko greš prek politike, poskusiš v tujini... Izbereš pa tisto, ki se ti zdi najbolj realna.

Ne bi rekel, da sem bil ponižan. Le ni bilo druge opcije. Moraš biti v krogu ljudi, ki te pripeljejo do nekoga. Če nisi, moraš sam riniti naprej. Povsod sem imel odprta vrata, pri vseh predsednikih vlade, države. Vedno so me vabili k sebi. Je pa dejstvo, da takrat, ko sem že imel uspehe.

Ne. Lahko so si jih pridobili ali pa jih izgubili. Ne bi rekel, da so bili vedno vsi v plusu.

Dvakrat sem bil jasno opozorjen, naj ne grem. Takrat smo imeli odprto vprašanje o položaju športnikov. SDS je imel program 10 plus 100. Pred vsemi sem rekel: 10 plus 1 plus 100. Ta ena je bila za šport. Upal sem, da se bo to izpeljalo, ampak potem se je zamenjala oblast. Mogoče bi športniki takrat celo uspeli... Ali pa ne. Vprašanje.

To je bila tudi moja krivda, kajti bil sem neorganiziran. Vem, da športniki takšne pobude težko podpirajo, še zlasti ko se gre v politični boj. Športniki, kulturniki... vsi so po tiho vpleteni v politiko, ker drugače ne moreš funkcionirati. Takrat ni nihče na glas stopil za mano, ker so videli odziv javnosti. Za ime je to slabo. Bolje je, da si tiho in potihoma skušaš urediti kaj zase.

Bil sem opozorjen, naj tega ne delam. Ampak sem pač takšen človek. Zanimajo me sistemske rešitve. Enako je pri atletski zvezi. Zakaj smo odstopili vsi člani atletskega sveta? Zaradi sistema. Zase bom vedno kaj našel. Sem olimpijski zmagovalec. Kaj mi je tega treba? Vsak me bo sprejel in potrepljal. Ampak treba je najti sistemske rešitve, da bodo mladi videli, da bi lahko imeli kaj od tega.

Saj ni tako pomembno, ali bi šlo za pokojnino, rento ali kaj drugega. Bistveno je, da bi našli rešitev. Sistema še vedno nimamo vzpostavljenega.

Imajo jih med kariero. Treba je razmišljati o obdobju po karieri. Nimamo sistema izobraževanja. To se sicer zdaj počasi spreminja, kajti obstajajo nekatere šole, ki omogočajo šolanje na daljavo. Toda mlad človek, ki konča srednjo šolo, bi moral imeti pet, šest možnosti. Vedeti bi moral, kje se lahko izobražuje vzporedno s športom. Kje lahko dobi prakso, da bo po karieri dobil službo. Moral bi obstajati sistem, ki bi športnikom omogočal, da pri 35 letih niso na cesti. Če si bil deseti na svetu, kar je super rezultat, te po karieri ni več.

Oni bolj pokrivajo ekipne športe. Pri individualnih športih je malo drugače, kajti nismo profesionalci, ampak bolj amaterji. Pred kakšnim letom so me prosili, da bi vodil sindikat, ampak nisem človek za to.

Drži. Ne bi rekel, da je bila pri tem ključna psihološka pripravljenost, ampak sistem treninga. Na treningih se nikoli nisem pretirano razmetaval. Med vadbo ni adrenalina. Tekma ti da dodaten impulz, izziv je večji.

To se zgodi, kadar si daš v glavo preveliko obremenitev, odgovornost. Vsak športnik ne tekmuje le zaradi sebe, ampak je zadaj ogromno ljudi. Za nekatere je to prevelik stres.

Za vsako stvar moraš biti talent. Tako kot moraš biti eksploziven, hiter, močan, moraš biti rojen za vrhunske dosežke tudi po psihični plati. Rusi so delali raziskave na tem področju. Dejali so, da kdor potrebuje psihologa, ne more biti šampion. Tudi tukaj gre za genetiko. Je pa res, da ti delo na področju psihologije lahko pomaga, da prideš na višjo raven. Podobno kot ti to prinese izboljšava treninga.

Verjetno. To sem delal z Ogorevcem, ki je bil sprva metalec kladiva, nato trener. Posluževali smo se vizualizacije, meditacije, različnih vrst sproščanja, kar smo vključili v sistem treninga. Vaje sem delal zjutraj in zvečer. Po stokrat so mi šle skozi glavo tekme, zato sem bil bolje pripravljen.

Tudi. Sicer malo manj kot prej, a mi še vedno pomaga. Zelo hitro znam ublažiti stres. Lažje se živi, če na življenje pogledaš z drugega spektra.

Bral sem te zadeve, včasih več, zdaj malo manj. Gre le za malo drugačno definicijo življenja. Vedeti moramo, da smo fizična in energijska bitja. To že malo spremeni tvoj pogled. Misliš, da nekaj potrebuješ in ker tega ne dosežeš, si pod stresom. Lahko živiš tudi na drug način, z nekoliko drugačnim pogledom, a prav tako kakovostno.

Sem. Leta 2007 in 2008 se je krivulja dosežkov dvigala. Ekipa je dobro delovala, jaz sem bil na vrhuncu moči. Potem smo prišli do limita. Mogoče fizičnega, mogoče organizacijskega. Lahko bi dosegli še malo več, če bi imeli boljšo organizacijo. Dalo bi se priti do 84 metrov, svetovni rekord je bil pa predaleč.

Če pride pravi človek, se da. Enostavno se mora roditi s tem potencialom. Jaz sem bil rojen za 82, 83 metrov. Kodži Murofuši je na primer zagotovo brez dopinga kladivo vrgel 84,86 metra daleč.

Ja, to se ve.

Bil sem dober kolega z Madžari, tudi z Adrianom Annusom, ki je bil olimpijski prvak v Atenah, pa so mu potem naslov odvzeli. On in metalec diska Robert Fazekaš, ki je prav tako zmagal v Atenah, a zaradi dopinga izgubil naslov, sta me odkrito spraševala, zakaj ne vzamem dopinga. »Why not, why not, Primož?« sta mi govorila. Njuno prepričanje je bilo, da vsi jemljejo doping.

Ne. Nisem bil v skušnjavi. V naši družbi je precej pogovorov teklo o tem. Tudi o prepovedanih stvareh, ki niso dokazljive. V takšnem trenutku moraš biti karakter. Rečeš ne in konec. Na teh stvareh je precej športnikov pogrnilo.

Če poskusiš, je konec. Sistem treninga se spremeni, drugače funkcioniraš. K sreči smo imeli dobro izdelan sistem. Znali smo delati, načrtovati formo. Najboljši smo bili v pravem trenutku. Tisti, ki tega ne znajo, pomoč najdejo v dopingu, s katerim tempirajo formo. Vladimir Kevo je tekmoval z Annusom. Videlo se je, da ne more vreči daleč. Potem pa je naenkrat prišel na vrh.

Če padeš na dopingu, ne bi smel več na stezo. To je edino logično. Druga pomembna sankcija so denarne kazni.

Že en primer kaže na to. Pa jih je bilo več. To bi morali ostro kaznovati in takoj. Sankcije so premalo ostre. Ne vem, ali so zadaj interesi ali gre za kaj drugega. V parlamentu bi morali sprejeti zakon, ki bi sankcioniral zlorabo dopinga. To je pravo sporočilo za mlade.

Lahko. Jolanda in metalec kladiva Vadim Devjatovski, ki so ga tudi ujeli, sta v redu človeka. Toda skušnjava je bila očitno prevelika. To sta vzela, kar je goljufija, ki mora biti maksimalno sankcionirana. Če se srečam z Jolando, z njo normalno funkcioniram. Če bodo vprašali, kako bi jo morali kaznovati, pa povem, kot sem rekel. Pa ne zaradi nje, ampak zaradi drugih.

To je želja. Metališče za trening imamo. Želim si zgraditi laboratorij, v katerem bi lahko opravili vse meritve. Atlet bi vrgel orodje, naprave pa bi takoj odčitale, kaj je bilo prav in kaj narobe.

Ne vem. Vedno operiram s cifro milijon evrov, s čimer bi bila zgodba zagotovo zaključena. Ni treba delati velikih stavb, ampak je bistvena funkcionalnost. Glede na to, koliko strokovnjakov, ki bi bili pripravljeni pomagati, imamo, bi se dalo to narediti s še precej manj denarja. Je pa to zadeva za ozek krog ljudi, zato tržno ni zanimiva.

Ne. Morajo pravi ljudje reči ja.

(smeh) Verjetno.

Vesel bi bil, če bi bilo tako. Če bo Kevo nadaljeval svoje delo, bo to odlično za slovensko atletiko. Lahko gre za konkurenco, a gre lahko tudi za sodelovanje. Najbolje je čim več znanja in izkušenj dati na kup.

Bomo videli. Mogoče bova še prišla skupaj.

Ne. Usedla in pomenila se nisva.

Zagotovo bi bilo bolje, če bi se pogovorila. Takrat je Keva moja določitev (da prekine kariero, op. p.) zelo prizadela. Težko je pričakovati, da bo naredil korak nazaj.

Ni dobro, ampak sem se sprijaznil, da je tako. Ljudje smo različni, vsak drugače reagira. Zato on ni slab človek, niti nisem jaz. Verjetno je njegova bolečina prehuda.

Ne vem. Nisva ne sovražnika ne prijatelja. Veliko sva doživela skupaj. Kot bi bil dvajset let z ženo in se potem ločil. Bila sva verjetno več skupaj kot z ženo.

(smeh) Ne, ne. To ne gre prek časopisa. Če bova, bova to rešila na drug način.

Drugače je bilo na tak način trenirati pred uspehi in po uspehih. Z uspehi so prišle obstranske zadeve. Tu smo padli. Nismo jim bili kos. Takrat bi moral oditi iz Slovenije, vračal pa bi se le občasno. Ogromno je bilo želja, da sem se pojavljal v javnosti. Za to je šlo veliko energije in časa, trenirati moraš pa enako kot prej ali še bolje. Tega nisem zdržal. Vsega je bilo preveč.

Včasih sem le treniral in spal, v prostem času pa sem se zafrkaval. Nato je bil prosti čas namenjen drugim obveznostim, zato si nikoli nisem odpočil. Na to nismo bili pripravljeni. Bil sem pod dodatnim stresom, nisem bil več sproščen kot včasih. Morda sem začel komplicirati, prišlo je do kakšnega konflikta. Lahko da sva se udarila tudi zaradi treninga, a to ni bil razlog za razhod.

Mislil sem, da bo težje. Med premorom nisem treniral in sem se po enem letu vrnil skoraj na vrh. Očitno imajo mišice spomin. Ne vem, kako razmišlja Tina. Vem pa, da vseskozi malo miga, zato bi se ji bilo še lažje vrniti.

Nekaj časa čisto nič. Nato sem začel igrati tenis, a minimalno.

Nič. Malo smo žurali. (smeh) Zato je prišlo obdobje, ko mi je tekmovalni šport primanjkoval.

Niti ne. Bilo je enako kot prej. Spreminjati je bilo treba le malenkosti.

Te rituale sem zmanjšal. Še vedno sem razmišljal kot prej. To je najpomembnejše.

Sva, ampak nisva več kolega. Rekel sem, da bi bilo treba zamenjati način treninga, on se s tem ni strinjal, zato sem ga zamenjal.

Ne.

S tem znanjem, ki ga imam zdaj, bi zagotovo kaj drugače naredil, da bi kladivo vrgel dlje. Če pogledam na celotno kariero, je bila zanimiva. Ne le s športnega stališča. Naučil sem se precej življenjskih stvari.

Verjetno bi v določenih primerih drugače pristopil. Včasih zadeve preveč odsekam, na kar drugi niso pripravljeni. To je bila mogoče napaka.

Ja. Sprejel sem odločitev. Tako je bilo in konec. Onadva sta prav tako imela načrte in želje, ki niso bile upoštevane.

Če je volja, se da popraviti vse.