Možni odzivi na migrantsko krizo: Znova je čas za teritorialno obrambo in narodno zaščito!

Država ni privilegij, je tudi odgovornost

V zadnjem tednu, potem ko je Madžarska prenehala sprejemati migrante, Hrvaška pa je začela na našo mejo nenapovedano in prikrito pošiljati na tisoče prebežnikov, so se varnostne razmere v Sloveniji izjemno zaostrile. Slovenija je v primerjavi z Madžarsko približno petkrat manjša po površini, številu prebivalcev ter številu pripadnikov varnostnih in obrambnih sil. Ker se je celoten tok migrantov, ki je prej prehajal prek Madžarske, sedaj preusmeril prek Slovenije, se srečujemo s petkrat večjim migrantskim pritiskom kot pred tem Madžarska. Iz podobnih razlogov se Slovenija sooča z dvakrat večjim pritiskom prebežnikov kot Hrvaška. Takšen pritisk je vse težje nadzorovati in obvladovati, kar dokazuje tudi požig migrantskega centra v Brežicah in nasilno obračunavanje med migranti in nacionalno različnimi skupinami migrantov.

Za obvladovanje tovrstnih varnostnih in humanitarnih razmer je v vseh razvitih družbah v prvi vrsti odgovorna država, ne pa civilna družba. Delo prostovoljcev v humanitarnih organizacijah in humanitarne donacije državljanov so zato lahko zgolj dobrodošla kratkoročna podpora državi in njenim specializiranim institucijam, nikakor pa države ne morejo, niti ne smejo nadomeščati. Tudi v Sloveniji bi morala biti za obvladovanje aktualne humanitarne krize v prvi vrsti pristojna civilna zaščita (CZ) ob podpori drugih subjektov sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (VNDN), vendar ta na državni ravni ni zadostno kadrovsko popolnjena in ne razpolaga z zadostnimi materialno-tehničnimi rezervami. Državne in lokalne sile civilne zaščite in drugih subjektov VNDN so že sedaj na robu zmogljivosti, vse skupaj pa bi preraslo v pravo nočno moro, če bi se morali v tem obdobju soočiti še s kakšno od naravnih ali drugih nesreč večjih razsežnosti.

S podobnimi izzivi, kako zagotoviti z vsemi strokovnimi standardi skladno in učinkovito delovanje v primeru obsežnejše, dolgoročnejše ali/in intenzivnejše varnostne destabilizacije, se soočata tudi policija in Slovenska vojska (SV). Poleg nezadostne razpoložljivosti ustreznih materialno-tehničnih sredstev je ključni problem predvsem zagotavljanje dolgoročne vzdržljivosti sil policije in SV, ki je v največji meri odvisna od njunega obsega oziroma razpoložljivega števila policistov in vojakov. V zadnjem desetletju vse bolj revolucionarnega varčevanja v javni upravi sta bili obe strukturi kadrovsko okleščeni čez vse razumne meje, kar velja tako za njuno stalno kot rezervno sestavo. Aktualna migrantska kriza je dokazala, da sta bila tako obseg kot opremljenost policije in Slovenske vojske znižana pod minimum že za delovanje v mirnodobnih in kratkotrajnih kriznih razmerah, še manj pa sta ustrezna za delovanje v najzahtevnejših scenarijih izrednih razmer in vojne.

To je posledica desetletnega pretiranega zategovanja pasu in neodgovornega kleščenja financ notranjega in obrambnega ministrstva, nerazumevanja koncepta realpolitike in pomena (vojaške) moči v mednarodni skupnosti ter zgolj ekonometrično-računovodske proračunske politike. Za tiste odločevalce, ki bi kljub izkušnjam iz aktualne migrantske krize še nasprotovali znatnemu povečanju finančnih sredstev za delovanje in razvoj nacionalnovarnostnega sistema, lahko prepričano ocenimo, da so popolnoma izgubljeni v času in prostoru. Imeti lastno državo ni samo privilegij in prestiž, ampak je predvsem odgovornost, ne samo ekonomska, ampak najprej notranjevarnostna in obrambno-vojaška, posebno v prelomnih zgodovinskih obdobjih.

Kaj narediti?

Izhajajoč iz načela celovitosti dolgoročne presoje najslabših možnih scenarijev bi bilo smiselno pristopiti k izvedbi vsaj naslednjih kratkoročnih korektivnih in dolgoročnih razvojnih ukrepov na področju nacionalne varnosti RS.

Na slovenski del schengenske meje je treba v čim krajšem času napotiti ne samo že ponujene policiste drugih držav, ampak tudi vojaške predhodnice zavezniških držav. Pri tem ne gre samo za fizično okrepitev naših policijsko-vojaških sil na tej meji, ampak predvsem za simbolni vidik. Zelo verjetno bo prisotnost tujih policistov in vojakov na slovensko-hrvaški meji zagotovila bolj konstruktivno in kooperativno delovanje sosednje države. Sedaj Hrvaška s svojim nepredvidljivim ravnanjem po nepotrebnem obremenjuje in ogroža slovenske policiste in vojake, do policistov in vojakov drugih evropskih držav pa najbrž ne bo tako sproščeno neprizanesljiva.

Za varovanje jugovzhodnih meja EU je treba takoj načrtovati in čim prej zagotoviti sodelovanje večjih večnacionalnih vojaških enot. V prvi fazi bi bilo smiselno aktivirati italijansko-slovensko-madžarsko enoto MLF, v kateri so partnerji tudi Avstrijci in Hrvati, in jo napotiti na slovensko-hrvaško mejo kot predpripravo na premik na hrvaško-srbsko mejo. Hkrati bi morali aktivirati bojne skupine EU, tako imenovane EUBG, ki bi morale v soslednih korakih, na podlagi zaprosila prizadetih držav in političnega dogovora, premikati poostren nadzor od hrvaško-srbske meje vse bolj proti jugovzhodu do vzhodne meje Grčije in v perspektivi, v sodelovanju z Natom, najbrž tudi jugovzhodnih meja Turčije. Takšen angažma vojske je utemeljen z dejstvom, da tiste države Zahodnega Balkana, ki niso članice EU in Nata, predstavljajo svojevrsten strateški vakuum, ki ga tekmovalno polnijo veliki geopolitični igralci, vsak s svojimi pogosto konfliktnimi interesi. Za zdaj je Zahodni Balkan še uravnotežen v svoji pregovorni nestabilnosti. Situacija pa se lahko hitro drastično spremeni, če bi ta prostor začeli polniti desettisoči prebežnikov, ko bi jim bila onemogočena pot v tako želeno Nemčijo. Zato je treba to regijo takoj dodatno stabilizirati in zaščititi pred nenadzorovanim razlivanjem migrantskih tokov, kar bi lahko ponovno do skrajnosti razvnelo tamkajšnje medetnične konflikte. Primarna varnostna ter obrambno-vojaška grožnja Evropi je možnost ponovne destabilizacije Zahodnega Balkana in ne ukrajinska kriza – dodatni vojaki so trenutno bolj potrebni tam kot pa v vzhodni Evropi.

Zaradi izredne intenzivnosti praznjenja skladišč civilne zaščite, blagovnih rezerv države in zalog hrane humanitarnih organizacij je najbrž potreben interventni zakon za nabavo najnujnejšega, kar bomo še potrebovali za oskrbo prebežnikov in nadomestitev že porabljenega; skladišča namreč ne smejo biti prazna za primer lastnih potreb ob morebitnih naravnih in drugih nesrečah večjih razsežnosti. Hkrati bi moral podoben zakon, zgledovali bi se lahko po nekdanjem zakonu o temeljnih razvojnih programih, urejati nabavo manjkajoče osebne in kolektivne opreme policije in vojske, vključno z brezpilotnimi zrakoplovi z elektrooptičnimi sistemi, primerljivimi pehotnimi sistemi in radarji, informacijskimi sistemi za obdelavo tako pridobljenih podatkov ter sistemi kibernetske obrambe. Tako bi, z veliko zamudo, pa vendarle, kratkoročno kompenzirali in postopno nadoknadili ogromen zaostanek pri opremljanju policije in Slovenske vojske v zadnjem desetletju, ki je nastal zaradi pretiranega varčevanja. Poklicna vojska in sodobna policija sta pač kapitalsko intenzivni organizaciji. Velja pa ponovno opozoriti, da je z večjim vlaganjem v sodobne tehnologije mogoče zgolj povečati učinkovitost zadostnega števila pripadnikov policije in vojske, nikakor pa jih tehnologija ne more nadomestiti v večjem obsegu.

Upam, da je aktualna migrantska kriza tudi dokončno dokazala, da vseh javnih uslužbencev ne moremo in ne smemo tlačiti v isti plačni sistem. Operativci stalne sestave CZ in drugih reševalnih služb, policije in Slovenske vojske morajo biti znatno bolje plačani kot javni uslužbenci v kakšni pisarniški javni agenciji ali zavodu. Samo tako bo za opravljanje izjemno težkega in odgovornega dela v nacionalnovarnostnem sistemu na voljo dovolj ustrezno kompetentnih in motiviranih državljanov in državljank.

Neustrezni plačni, statusni in delovni pogoji v policiji in še bolj v SV v zadnjih letih pomembno povečujejo težave pri zagotavljanju novega in zadrževanju že zaposlenega kadra. Zopet zaradi varčevanja je bila še posebno na udaru rezervna sestava, tako policije kot SV, ki je sicer zelo pomemben gradnik vsakega nacionalnovarnostnega sistema. Zato je treba takoj popolniti stalno in rezervno sestavo policije in SV do maksimalnega obsega, kot ga predvidevajo veljavni razvojno-usmerjevalni dokumenti. Hkrati je treba, v kontekstu spremenjenih politično-varnostnih razmer v svetu in spremenjenih varnostnih in obrambnih groženj RS, takoj izvesti ponovno presojo potrebe po dodatnem povečanju obsega stalne in rezervne sestave policije in Slovenske vojske.

»Modri se opira na svoja dejanja, bedak na upanje«

Nasploh je država, v pretiranem optimizmu in idealizmu po vstopu v Nato, prehodu na poklicno vojsko in vstopu v EU, prehitro in skoraj v celoti onemogočila, če izvzamemo možnost prostovoljnega služenja vojaškega roka, nepridobitno sodelovanje državljanov pri izvajanju notranjevarnostnih in obrambnih nalog. Poglejmo najprej notranjevarnostno in nato obrambno področje.

Že aktualne notranjevarnostne razmere v kontekstu migrantske krize nakazujejo, da bi bilo smiselno obuditi koncept narodne zaščite, zelo verjetno nadaljnje zaostrovanje notranjevarnostnih groženj pa takšen razmislek dodatno podpira. V takšnih okoliščinah se pri državljanih, ne glede na razvejanost in učinkovitost državnih varnostnih in obrambnih struktur, hitro sproži samozaščitni refleks, ki praviloma preraste v varnostno samoorganiziranje državljanov. Ker nobena polno funkcionalna država ne more dopustiti, da državljani sami, neodvisno od države in brez državnega nadzora začnejo vzpostavljati raznorazne straže, je smiselno, da država neodtujljivo pravico državljanov do varnostnega samoorganiziranja pravočasno sistemsko uredi in omogoči njeno izvajanje. Iz obdobja osamosvajanja poznamo MSNZ, Manevrsko strukturo narodne zaščite. Ker je danes za izvajanje manevrskih nalog pristojna SV, je smiselno, da se za izvajanje notranjevarnostnih nalog, kot je na primer zaščita kritične infrastrukture, znova oblikuje narodna zaščita (tokrat brez pridevnika manevrska).

Glede na globalne obrambno-vojaške trende lahko z zelo visoko stopnjo verjetnosti sklepamo, da se vsaj dolgoročno Slovenija ne bo uspela izogniti vsaj posrednim, če ne celo neposrednim vojaškim grožnjam. V takšnem primeru za izvedbo vseh obrambno-vojaških nalog ne bosta dovolj mirnodobna sestava poklicne SV in njena pogodbena rezerva, ampak bo treba aktivirati tudi že predvideni koncept vojaške strateške rezerve (VSR). Ta predvideva dodatno oblikovanje vojaških enot v skupnem obsegu do 25.000 pripadnikov. Nemogoče je, da bi poklicna Slovenska vojska, čeprav dopolnjena s pogodbeno rezervo, v izrednih razmerah in vojni zagotavljala učinkovito oblikovanje vojaške strateške rezerve v prej navedenem obsegu. Za izvajanje dodatnih obrambnih nalog v izrednih razmerah in vojni skladno s konceptom VSR je zato smiselno znova oblikovati teritorialno obrambo (TO) in vojaška teritorialna poveljstva. Ta so bila ukinjena pred nekaj leti, vendar jih zakon o obrambi v 39. členu še vedno predvideva. Ob tem si je treba prizadevati za to, da se poleg pogodbene rezerve SV vzpostavi tudi neplačana prostovoljna rezerva, prek katere bi lahko državljani v TO uveljavljali svojo neodtujljivo pravico do obrambe države.

In da ne bo kakšne pomote, TO ne more in ne sme biti nadomestilo poklicne SV, je lahko samo njeno dopolnilo. Torej ni dopustno slediti strategiji ali – ali, ampak zgolj in samo strategiji in – in, ki zagotavlja ustrezno obrambno-vojaško sinergijo poklicne SV, pogodbene rezerve in pretežno prostovoljne TO. Za uspeh oblikovanja vojaške strateške rezerve pa je ključna tudi ponovna vzpostavitev sistema izobraževanja in usposabljanja rezervnih častnikov in podčastnikov, ki je bil zaradi pretiranega optimizma in varčevanja lahkomiselno opuščen že pred leti. Prav tako ne sme biti več tabu niti razprava o ponovni uvedbi obveznosti služenja vojaškega roka v minimalnem vojaškostrokovno še sprejemljivem trajanju.

Aktualna migrantska kriza zelo verjetno ni vrh, ampak je prej uvertura skrajno resnih nacionalnovarnostnih in obrambno-vojaških provokacij, pritiskov in groženj Evropi iz njene južne, jugovzhodne in vzhodne soseščine. Tudi če in ko vzpostavimo učinkovitejši nadzor na zunanjih mejah schengenskega območja ter v nadaljevanju zunanjih mejah EU, migracijski pritisk in z njim povezane nacionalnovarnostne grožnje ne bodo odpravljene. Zgolj potuhnile se bodo in se preselile v kriminalno podzemlje in še bolj temačne labirinte radikaliziranega islamizma in terorizma. S tem bodo ključni akterji spodbujanja, usmerjanja in logistične podpore množičnih migracijskih tokov proti Evropi še težje določljivi in obvladljivi, konfliktni potencial v soseščini Evrope pa se bo le še stopnjeval. Samo od naše skupne modrosti, odločnosti in poguma je odvisno, v kolikšni oddaljenosti od Evrope in njenih posameznih članic in na kateri stopnji intenzivnosti nam bo uspelo zadržati posamezna konfliktna in vojna žarišča v južni, jugovzhodni in vzhodni soseščini Evrope.

25. oktobra smo prvič praznovali nov praznik, dan suverenosti, kot dan ponosa, enotnosti in samozavesti ob vsem, kar je ohranjalo naš narod skozi stoletja. Na ta dan je leta 1991 zadnji vojak JLA zapustil ozemlje Slovenije. 17. decembra bomo praznovali 25-letnico vojaškega postroja v Kočevski Reki, ko je leta 1990 »ponovno zadišalo po slovenski vojski«. Takrat še nismo natančno vedeli, kako se bo izšlo tisto, kar smo si želeli in za kar smo si prizadevali. Vendar smo se takrat še zavedali, da nič v zgodovini ni zares podarjeno, zato smo se na izzive prihodnosti resno in odgovorno pripravljali. V današnji politiki je žal bistveno manj resnosti in odgovornosti, namesto celovite dolgoročne in na najslabših možnih scenarijih utemeljene nacionalnovarnostne presoje pa prevladuje predvsem upanje na srečen izid sedanjih nacionalnovarnostnih izzivov in prihodnjih tudi obrambno-vojaških preizkušenj, s katerimi nam zgodovina tudi tokrat zagotovo ne bo prizanašala. Vendar kot pravi arabski (sic!) pregovor – »Modri se opira na svoja dejanja, bedak na upanje.« Zato je ob ustrezneje popolnjenih in opremljenih slovenski vojski in policiji znova tudi čas za teritorialno obrambo in narodno zaščito. Mogoče je letošnjega četrt stoletja od postroja v Kočevski Reki tudi simbolno tisti pravi trenutek, da se s ponovno vzpostavitvijo teritorialne obrambe in narodne zaščite na poseben način poklonimo temeljem moderne varnostne in obrambno-vojaške samobitnosti slovenskega naroda, ki kljub kontekstu kolektivne varnosti in obrambe očitno pridobiva relevantnost.