Čez nekaj dni sem v Daki, glavnem mestu najbolj naseljene države na svetu, stopil iz hotela in obstal, ker se nisem mogel premikati; oblivala me je večdesettisočglava množica, ki se je po velikem trgu gibala po meni neznanih zakonitostih valovanja. Muslimanski Bangladeš se razlikuje od budistično hindujskega Nepala; namesto stoične mirnosti in prijaznosti Nepalcev začutiš pri Bengalcih jezo, morda sovraštvo, ko ti – nezgrešljivemu tujcu – v neznanem jeziku povsem nedvoumno očitajo, da si kriv za njihovo bedo, in stegujejo roke proti tebi. V hipu sem začutil krivdo in pobegnil v hotel, zgrajen s tujim kapitalom in namenjen tujcem.
Strahovite razlike med bogatim in revnim svetom sem seveda videval prej in kasneje v mnogo bolj grozljivih različicah doma in po svetu, v živo in najrazličnejših medijih, vendar sta se mi podobi iz nekega zgodovinsko nevznemirljivega trenutka – koprneči obrazi v nepalski krčmi in stotine iztegnjenih rok na bangladeškem trgu – za vedno vtisnili v spomin. Obakrat me je prešinilo: če se njihovo življenje ne bo izboljšalo, bodo ti ljudje nekoč pričeli korakati – in takrat bomo začeli zidati nove berlinske, pravzaprav kitajske zidove.
Življenje revnih se ne izboljšuje, čeprav mednarodne agencije zatrjujejo, da se krčijo milijarde ljudi, ki morajo živeti z dolarjem na dan. Nemara bodo v kakem desetletju ali dveh vsi živeli z najmanj dvema dolarjema na dan. S tem si bodo lahko privoščili pametni telefon, da bodo lahko bogastvo bogatih gledali nenehno in ne le pred ekrani javnih televizorjev. Ob tem potekajo vojne in genocidi; večino med njimi neposredno sproži pohlep in prerivanje mednarodnega kapitala ob vsem, kar ima vrednost in se da prisvojiti, nekaj verskih vojn ima izvor v prvih. Bogastvo še naprej teče od revnih k bogatejšim in od bogatejših k najbogatejšim. V tej prehranjevalni verigi se Slovenci hvalimo, da smo bližje vrha kot dna, kar pa za tistega, ki je na jedilniku, ni kaj prida tolažilno. Zadnje poročilo kaže, da si je zgornji odstotek človeštva prigrabil že več kot polovico svetovnega bogastva, kar je največ v svetovni zgodovini. Da se da v tej neenakopravni tekmi zmagovati, velja za posameznike, ne pa za celotne družbe: v sedanji svetovni ureditvi en gospodar potrebuje devetindevetdeset hlapcev. Mi smo ponosni, da spadamo med višje hlapce, pa čeprav je to zgolj posledica zgodovinskih in geografskih okoliščin. To velja tudi za tiste na vrhu.
Migracija preganjanih in obubožanih, ki smo ji priča, je snežna kepa, ki se je šele pričela kotaliti. Obstajajo procesi, ki bi jo lahko ustavili, vendar trenutno deluje veliko več takih, ki jo potiskajo v hitrejše premikanje. Večja obveščenost o boljšem življenju drugje. Pa vojne, lakote, poplave in suše. In v oddaljenosti ene ali dveh Celzijevih stopinj spreminjanje širokih območij okrog ekvatorja v puščave, ki bodo v gibanje proti obema poloma prisilile stotine milijonov, morda milijard ljudi.
Kot vedno v zgodovini se na beg odpravijo tisti, ki so zanj fizično, ekonomsko in izobrazbeno najbolj sposobni. Med odhajajočimi je večji delež zdravnikov, učiteljev, umetnikov in tehnične inteligence, kot jih ostaja doma; za seboj puščajo revnejše od sebe, neuke, stare, bolne in nemočne; njihove države ostajajo izpraznjene lupine, ki bodo v prihodnosti do konca izropane.
Bogate ciljne države bodo med njimi izbrale predvsem tiste, ki jim jih za delo najbolj primanjkuje ali s katerimi bodo lahko zajezile socialne pritiske lastnih delavcev, ostale bodo odložile nekje ob poti ali jih vrnile domov. Slovenija kot država se je voljno postavila v vlogo zaviralca in selektorja, v zadnjih dnevih pa se spušča v tekmo, kateri od držav na poti bo ostalo manj migrantov, ko bodo ciljne države zaprle meje. Ob tem migracija ne sproža gneva proti vladajočemu svetovnemu odstotku, ki jo je zakrivil, temveč gnev domačih višjih hlapcev proti prihajajočim nižjim, ki bodo morda ogrozili njihova delovna mesta – tudi tista v bogatih državah, na katera so računali sami. Vselej oprezni premier si je pred televizijskim občestvom skoraj razgalil junaške prsi, da bi dovolj nazorno pokazal, kako bo storil vse, da bo pred migranti obvaroval domačo očetnjavo. In kar je najhuje, če ne bo pravih rešitev in se bo migrantski val nadaljeval in povečal, se bodo (bomo) prisiljeni zateči k retoriki zavračanja tudi tisti, ki jo danes odločno obsojajo. Se že dogaja. Ta moralni zlom, ki ga utegnemo doživeti in v katerega nas potiska nepripravljenost bogatega sveta na prave ukrepe, bo pomenil konec Evrope. Pa ne le Evrope.
Pravi ukrep je seveda začetek procesa pravičnega prerazporejanja svetovnega bogastva. Vendar se bo zgornji odstotek problema lotil ekonometrično: ugotovil bo, da ne potrebuje več toliko hlapcev, temveč za začetek kako tretjino manj. Dve ali tri milijarde.
