Peter: Prišlo je do veliko prevpraševanj, niti ne znotraj benda kot bolj pri vsakem članu posebej. Negativne stvari so se dogajale hitro in brez vnaprejšnjih opozoril. Vsak naslednji korak je bil obremenjen z vprašanjem, kaj se bo zgodilo. Kaj se pravzaprav sploh še lahko zgodi? Tako se je v vsakega od nas in med nas naselila negotovost, ki je močno vplivala na samozavest benda. Bilo je veliko vprašanj, a premalo jasnih odgovorov. Povečini je šlo za obledele fragmente, ki pa jih nismo znali sestaviti v enotno sliko, ki bi oblikovala trdne temelje za naslednji korak. V določenem trenutku je breme postajalo pretežko, četudi sem vseskozi vedel, da bo prišlo do razbremenitve. Obstoj BRMC nikdar ni bil pod vprašajem, le rehabilitacijski čas je bil potreben…
Robert: Kolikor se bo slišalo klišejsko, nas je – kot že nekajkrat poprej – reševala vera v energijo rock'n'rolla. Že če pogledamo pomena izpeljanke, nam povesta, da moramo nekaj najprej zazibati, da bi se stvar lahko premaknila naprej. Vmes je veznik. In mislim, prepričan sem, da je bil ta veznik priredba skladbe skupine The Call Let the Day Begin, še zlasti ker se je zgodila povsem nepričakovano. Dobesedno nas je poiskala in nam v trenutkih krize dala še kako prepotrebno samozavest.
Potegnila iz pekla?Robert: Haha, tako hudo vseeno ni bilo. Po veliki izgubi smo potrebovali le pravo spodbudo, ki smo jo morali poiskati v sebi. Nobeni zunanji dejavniki pri tem niso imeli večjega vpliva, četudi na tem mestu ne smem izpustiti številnih promotorjev, ki nas niso pozabili ter so nas redno vabili na poletne festivale in klubske koncerte. Sem moram prišteti še neverjetno reakcijo občinstva na sicer kratkotrajno vrnitev skupine The Call, kjer sem na baskitari poskušal zamenjati očeta. Poudarjam: poskušal zamenjati, nadomestiti ga nisem mogel, ne na odru ne za njim. Resda sem v projektu sodeloval le jaz, vendar je v celostnem pogledu vplival tudi na BRMC, saj je bil Michael Been enakopravni član naše ekipe in velik motivator.
Ali bi lahko potem vaš aktualni album Specter at the Feast tolmačili celo kot preporoden?Robert: V bistvu se lahko vprašamo drugače: Ali je preporod kaj drugega od nadaljevanja? Mislim, da ne, saj gre v osnovi le za naraven tok dogodkov, ki so ga prekinile nekatere nevšečnosti. Slabi trenutki so del življenja in na koncu si lahko celo hvaležen za njih, saj te – če jih znaš pravilno razbremeniti in razumeti – usmerijo nazaj na pravo pot. Vsi rockovski bendi imajo dobre in slabe trenutke in zakaj bi bili BRMC izjema? To je način življenja, ki smo ga izbrali, zato moramo biti pripravljeni na nepredvidljive grbine na poti. Ni prvič, da nas je zaneslo, in najverjetneje tudi ne zadnjič. V primerjavi s prejšnjimi albumi je glavna razlika v fazi nastanka Specter at the Feast ta, da smo tokrat na voljo imeli izbiro. Pred tem smo bili namreč vedno neučakani, tokrat pa smo si vzeli čas ter se odločili, da se bomo vrnili v tistem trenutku, ko bomo znova enotni.
Peter: Seveda Robert nima v mislih neke okostenele linearnosti, temveč predvsem dober premislek, da smo projekt izpeljali tako, kot smo ga z veliko mero strpnosti nastavljali, in zgolj na trenutke prilagodili nekaterim starim ali na novo prebujenim spoznanjem. Če bi stvar posiljevali in hoteli nekaj izdati za vsako ceno, bi bil rezultat porazen. V prvem trenutku se nam morda ne bi zdelo tako, na dolgi rok – zagotovo! Zgodovina rock'n'rolla je prepolna takšnih polomij. Med pripravljanjem albuma smo se zavestno potegnili nazaj, da smo lahko spregledali oziroma na ves svet okoli nas pogledali z očiščenimi očmi. Všeč mi je, da so težki trenutki rodili nekaj tako lepega, kot je Specter at the Feast. Danes se jih spominjam le še s pomočjo njega, vse drugo je šlo iz mene.
Sliši se skoraj svetopisemsko: izgubljen in znova najden.Peter: Morda, a nima nič skupnega z nadnaravnim, temveč s povsem tosvetnimi in človeškimi vprašanji. Niti ni šlo za kakšno obliko avtoterapije, prej za skromno željo, da bi se še kdo prepoznal v tem, kar smo BRMC dali skozi. Želja večine umetnikov je namreč, da bi ljudje razumeli njihovo umetnost. Pesem je tisto, kar je med menoj in poslušalcem, in če se ga dotaknem, če razume povedano, pomeni, da sva se prek nje uspela povezati. To je nekaj, kar si lahko deliva. Seveda komuniciram tudi na druge načine, a ta je najbolj pristopen in odprt za razumevanje. Večina umetnikov, četudi morda ne dajejo takšnega vtisa, z okolico komunicira prav ali zgolj samo na tak način.
Ali ste zato v polju jakosti ubrali drugačno pot od pričakovane? Namesto glasnega stresanja jeze ste potenciometre nastavili precej nižje, kakor bi to storila večina vaših kolegov.Peter: Obstajata dve smeri: predvidljivo in nepredvidljivo. Prepričan sem, da ima rock'n'roll rajši to, drugo. Lahko bi se tudi drli ter glasno stresali svojo jezo in frustracije, a bolečino lahko izraziš tudi drugače. Kako jo izraziti na bolj introspektiven način, je bil pravzaprav osrednji izziv v pripravljalni demo fazi.
Robert: Preden smo naredili prve demo posnetke, nismo bili natančno prepričani, v katero smer naj se odpravimo. Lahko bi naredili tudi surovo punkovsko ploščo z elementi garažnega bluesa. Nekaj nam je narekovalo, naj se podamo v tveganje, kar se produkcije tiče, naj s »šepetanjem« presenetimo sebe in svoje poslušalce. Tako smo se odločili, da bomo zver zaprli v kletko in se odprli na bolj osredotočen, umirjen način. In ne, ne razumite narobe, da smo se poskusili prilagoditi komu tretjemu, takšna je bila narava naših misli in izpeljali smo jih na način, kot smo jih. Zavedali smo se tveganja, a tudi vedeli, kaj z njim lahko pridobimo. Saj smo tudi že v preteklosti eksperimentirali v tej smeri in poskusi so se na dolgi rok izkazali za zelo uspešne.
Prav to sem hotel omeniti, da ste na Howl in Beat the Devil's Tattoo že zelo odkrito črpali iz bogate zakladnice gospela, bluesa in folka.Robert: Howl je manj po jakosti, a po vsebini enako močan in težak album, kot je Specter at the Feast. Z njim sem brskal po svoji preteklosti in poskušal ugotoviti, zakaj so nekatere stvari takšne, kot so. V danem trenutku sem obnovil svojo identiteto in spoznal, kdo sem in kam grem. Začasna preusmeritev oziroma raba nekaterih tradicionalnih slogov me je takrat soočila s samim seboj. Vseeno to ni razlog, da smo na vse poznejše albume uvrstili nekaj pesmi v tem slogu.
Peter: Vsi se učimo iz preteklosti. Nihče od nas ne more reči, da je izumil nekaj novega, le povedal je na svoj način; ne Bob Dylan, ne Nirvana, ne Nine Inch Nails. Vsi so samo nadaljevali pot od tam, kjer so se ustavili Robert Johnson, Muddy Waters, Woody Guthrie… Tisto, kar šteje, je, da znaš povedati na svoj način in biti v tem iskren, da ne razvrednotiš tradicije ali katerekoli njene posodobljene izpeljanke. BRMC smo najprej vzpostavili odnos do nje in šele potem poskušali iz nje vzeti tisto, kar nam ponuja. Poskušali smo jo začutiti in na podlagi tega vkomponirati v svojo vzporedno umetniško identiteto. V osnovi še vedno ostajamo zavezani bolj surovemu zvoku, ki je manifest naše spontane in zapletene narave hkrati.
Pri vas, Peter, je bila tovrstna glasba v rani mladosti, če že ne blizu, vsaj povsod okoli vas. In pravijo, da nekaj teh usedlin – zavestno ali nezavedno – zagotovo ostane v človeku.Peter: Največ, kar sem odnesel iz svojega življenja na farmi, je bila delovna etika. Kasneje se je sicer znotraj rock'n'rolla malce porazgubila ali, bolje rečeno, postala bolj rezervirana, vendar se znam prignati, ko je treba. Trinajst let sem delal na farmi in hvaležen sem za te izkušnje. Tega ni mogoče videti v filmih, niti ne morete prebrati v knjigah – treba je izkusiti. Vse to je še vedno nekje globoko v meni in vse te izkušnje se zagotovo odražajo v mojem pisanju pesmi. Poleg tega še vedno gojim zdravo nespoštovanje do mestnega življa, saj je razvajeno in pričakuje, da mu bodo vse prinesli na pladnju. Po drugi strani me je ta izkušnja oblikovala tudi tako, da sem bil, kamorkoli sem prišel, vedno tujec. V mestu sem bil »kmet«, na podeželju sem veljal za razvajenega mestnega pamža. Ta nikogaršnja pripadnost bo ostala moja večna inspiracija.
Eden tvornih elementov, ki je vas in vašo glasbo navdahnil, je tudi psihedelija, kar za bend, ki ima poreklo v San Franciscu, niti ni tako presenetljivo. Le pobrskati je bilo treba po glasbenem spominu velemesta in pred vami se je odprla živopisna livada najrazličnejših zvočnih atmosfer.Robert: Psihedelija lahko pomeni tudi izgubo iluzij. Prav prek njih se je vrinila v našo glasbo, saj je tisto, kar se je nekoč imelo za psihedelične označevalce San Francisca, danes pretežno pravljica, ki jo poskušajo prodati naivnim turistom. Že v mojih časih je bilo tako, kaj šele zdaj. Odraščal sem na vzhodni strani zaliva San Francisca in spominjam se, kako sem kot srednješolec prvič obiskal Haight-Ashbury. Zdelo se mi je zelo zlagano, umetno. Četrt je postala prodajalna cenenih spominkov o tem, kakšna naj bi bila šestdeseta. Hitro izgubiš iluzije o vsem, kar si poslušal v svoji mladosti. Seveda si lahko predstavljam romantične vizije ljudi, ki v Frisco pridejo od daleč; od blizu je stvar precej razvodenela. Danes je zagotovo še huje. Ta umetna ali tržna psihedelija ni nekaj, kar bi nas pritegnilo, ne glede na to, da trmasto vztrajamo pri psihedeličnem zvoku in se učimo na njem. Poskušamo mu dati novo podobo, vdahniti novo življenje, saj je tisto staro nekje izgubljeno in pozabljeno.
Ali je bila izguba iluzij vzrok za vašo selitev iz San Francisca v Los Angeles?Robert: Poskušali smo se obdržati v San Franciscu, vendar ni šlo. Ni nam uspelo pritegniti pozornosti nobene založbe, sočasno pa so v mestu poskočile najemnine in so se začeli zapirati klubi. Vse več je bilo pritožb in kazni zaradi hrupa, zato njihovi lastniki niso več zdržali pritiska. Bendi smo tako začeli izgubljati priložnosti, ki so se odpirale v smeri računalniške industrije. Prišlo je do razmaha Silicijeve doline, ki je mesto posrkala v zelo kratkem času. Rock'n'roll je bil dobesedno izgnan iz mesta. San Francisco je danes nekaj povsem drugega, kot piše v brošurah. Še vedno je lepo mesto, vendar gre njegov duh v nepravo smer. Doselilo se je in se še vedno več premožnih ljudi, ki so iz dneva v dan bogatejši. Oni so danes pravi lastniki mesta. Mi smo se umaknili še zadnji čas…
Še vedno vam prija bližina Hollywooda. Končno vam je uspelo priti do lastne filmske partiture za film Life After Beth in ne biti zgolj del postave »soundtracka« za to ali ono sago (The Twilight Saga: New Moon), serijo (True Detective), računalniško igrico (Batman: Arkham City), če jih naštejemo samo nekaj.Peter: Pravi umetniški izziv predstavlja le oblikovanje avtorske partiture za film, vse ostalo je drugotnega pomena oziroma raba že posnete izbrane pesmi za del soundtracka, ki s filmom ali serijo – v večini primerov – nima prav veliko skupnega. Za nas je to zgolj dobra reklama za dosego novega občinstva in nič drugega. Zato tega tudi ne obešamo na veliki zvon, čeprav se je v zadnjem času nabralo veliko povabil. Morda bi izpostavil le uvrstitev naše pesmi Red Eyes and Tears v film Only Lovers Left Alive Jima Jarmuscha. Imeli smo srečo, da je prišlo povabilo za sodelovanje v filmu Life After Beth, kateremu smo se posvetili v celoti, četudi smo bili stalno na turneji.
Robert: Ne glede na vse povedano s Hollywoodom nismo in nikdar ne bomo na isti valovni dolžini. Preprosto ne moremo biti, ker ne pristajamo na nikakršne kompromise. Saj ne, da bi bili uporniki brez razloga, enostavno naša razmišljanja težko najdejo skupno točko z diktirano industrijo zabave. V Hollywoodu namreč vse poteka po vnaprej jasno določenih procedurah, kjer ni prostora za spontanost; vse je podrejeno čim boljši prodaji, kar nima nič skupnega z izvorno filozofijo rock'n'rolla. In BRMC nismo naprodaj. Vrat pred povabili, kakršno je prišlo od ustvarjalcev filma Life After Beth, ne bomo zaprli, vsiljevali pa se tudi ne bomo. Prav tako bomo še vedno dovzetni za sodelovanje pri »soundtrackih«. Na nekaterih od njih smo prav v dobri družbi slabih fantov.
Ali se način pisanja filmske glasbe kaj razlikuje od pisanja »rednega« materiala?Robert: Ja in ne. Ustvarjalna komunikacija med Petrom in menoj se ne razlikuje, le forma skladbe je drugačna, saj gre izključno za inštrumentalno glasbo, za ambientalne sekvence, s katerimi poskušam opremiti videno…
Nekaj takšnega ste uprizorili, če se lahko tako izrazim, že na rednem albumu The Effects of 333.Robert: Natanko tako, zatorej takšno skladanje za naju ni nič novega. V obeh primerih je šlo za eksperimentiranje z zvokom, kjer sva se povsem prepustila, da naju odpelje, kamor želi.
Peter: Z Robertom sva se že od nekdaj navduševala nad povsem abstraktnimi glasbenimi krajinami, kar je pri kritikih nemalokrat povzročilo zmedo. Ko je izšel album The Effects of 333, so bili povsem v šoku in nekaj mi jih je pozneje to tudi priznalo. Sprva so nas spljuvali, danes je njihova drža do najinih eksperimentov že bolj prizanesljiva, četudi mi je malo mar, kaj si mislijo o mojem oziroma najinem početju. Večkrat omenim, da gre za naključno glasbo, ki se enostavno zgodi, ko vzamem kitaro v roke in poskušam uglasbiti, kaj vidim in čutim. Zvok je zgolj prevodnik med tema dvema elementoma. Ta občutek je zelo osvobajajoč. Danes niti ne poznam več naslovov skladb na albumu – ti niti niso pomembni –, kar veliko pove o njenem nastanku »tam in takrat«. To so bili zvočni eksperimenti, ki smo jih enostavno sestavili skupaj, naredili zase, če je drugim prav ali ne.
Potopili ste se že v eksperimentalne vode, bili ste blizu »mainstreama«, kaj sledi?Peter: Trenutno je še prehitro govoriti, čeprav je od nastanka zadnjega albuma minilo že kar nekaj časa. Nekaj materiala je že nastalo, nekaj ga nastaja na poti, vendar je še veliko prezgodaj, da bi lahko govoril, kako se bo izteklo. Morda bomo znova nekoliko bolj kritični, saj imam občutek, da je ljudem treba dati glas, ki se je izgubil oziroma je bil zadušen s svetlečimi reklamami. Da spoznajo, da niso sami, in da jim tako vrnemo za vse tisto, kar so nam oni dali v težkih časih. Nismo se nekoč zaman spraševali: »Samomor je preprosta rešitev, toda kaj se je zgodilo z revolucijo?«
Robert: Leah Shapiro je bila operirana pred dobrega pol leta in zdaj čakamo, da popolnoma okreva. Vsi smo v neki fazi rehabilitacije, ki se počasi bliža koncu. Po turneji bomo začeli razmišljati bolj intenzivno, tako da je odgovor še zelo nedoločen. A črnina ostaja naš zaščitni znak.
