Borba za kraljev spomenik v Ljubljani

V zadevi ljubljanskega spomenika našemu velikemu Kralju smo prejeli celo vrsto dopisov, ki z vseh vidikov zavzemajo stališče napram temu vprašanju. Javljajo se poedinci, ki ostro kritizirajo postopanje predsednika odbora in ožjega odbora. Oglašajo se možje, ki odločno branijo znano stališče naših kiparjev. Drugi razpravljajo zopet o podrobnostih načrta o spomeniku. Vsa razprava je po našem mišljenju zašla na stransko pot, ki jo označujejo že napisi v časopisnih poročilih o razpravah spomeniškega odbora v zadnjem času.

Vnela se je diskusija o »Plečnikovih propilejah«. Razpravljati in odločiti pa se ima vprašanje dostojnega spomenika kralju Aleksandru. Prostor nam ne dopušča, da bi objavljali številne dopise, ki jih zgoraj omenjamo. Mnogi se tičejo tudi podrobnosti, o katerih verujemo, da se dajo v samem odboru privesti do korektne in zadovoljive rešitve. Eno pa smatramo za potrebno: da se v naši javnosti problem Kraljevega spomenika pravilno postavi in se osvobodi postranskih vprašanj, ki ovirajo ter otežkočajo dokončno jasno opredelitev javnega mnenja.

Po smrti kralja Zedinitelja je vsa nacionalna javnost globoko občutila dolžnost pietete in hvaležnosti, da se mu v Ljubljani postavi dostojen spomenik. Razprava, ali se naj to zgodi z umetniškim monumentom, ali pa s kako socialno ali humanitarno ustanovo, ki bi nosila kraljevo ime, je bila prav kratka. Javnost je takoj začutila, kaj se skriva za pobudami, da se oddolžimo spominu velikega kralja s kakšno ustanovo. (...)

Hočemo imeti torej med nami lik kralja Zedinitelja, ki bi bil istočasno tudi poznim rodovom simbol velikega časa, v katerem je deloval in živel, ter generacije, ki ji je bil vrhovni voditelj. Tako je razpoloženje in taka je bila volja najširšega narodnega kroga. (…)

Zlasti tudi nikakšen arhitektonski zamislek, pa naj bo umetniško še tako visoko vreden, ne more nadoknaditi tega, kar narod želi: videti pred seboj lik, podobo jugoslovenskega Zedinitelja. Plečnikove propileje bodo gotovo v okras našega mesta, zelo lepa in umetniško visoko vredna zamisel. Toda ta načrt pozablja na bistvo celega problema, kajti kraljev lik bi postal v propilejah le postranska figura in bi se v njih skoro izgubil. Povrh je bil v prvobitnem načrtu tudi sam lik velikega kralja popolnoma zgrešeno zamišljen, dokaz, da pomen spomenika umetniško ni doživljen. Mi nočemo kralja Aleksandra v rimski togi in v imperatorski gesti. Taka slika je očem in duši našega naroda tuja, tuja pa tudi duhu in delu našega blagopokojnega kralja. Mi ga hočemo videti pred seboj takega, kakoršen je v resnici bil in kakršnega smo doživljali, pa naj bo potem tak, kakršen je bil na čelu naše narodne vojske, ali pri izvajanju svojega velikega državniškega dela, ali kot sin svojega naroda med svojim ljudstvom. Hočemo, da bodi njegova podoba, ki je še tako živa pred nami, očuvana v vsej svoji veličini bodočim generacijam. In želimo, da bi se našel med nami umetnik, ki bi nam ga predočil tako, da ga občutimo takorekoč sleherni dan med nami in da porečemo kadarkoli pojdemo mimo njega: Da, to je on. Tak je bil! In takega smo ljubili in mu sledili. (…)

Jutro, 31. oktobra 1937

Vlaki prihajajo, trume se zbirajo

Redki so dnevi, ko delovno ljudstvo odlaga motike, srpe in delovno obleko in se v trumah odpravlja na romanje. Redki so dnevi, ko toliko ljudi odhaja s svojih domov in se v gostih procesijah napravlja iz vasi na železniške postaje. Praznik, ki jih v tolikem številu izvabi s polja in iz delavnic, mora biti zares velik praznik. Delovni človek ne zapravlja rad časa s praznim pohajkovanjem in vse te nepregledne množice ljudi, ki so se od vseh strani zgrnile v Ljubljano, vse to so v veliki večini naši slovenski delovni ljudje. Ni je bilo vasice daleč tam ob severni in vzhodni meji. Ni ga bilo trga in mesteca, kjer ne bi bilo človeka, ki ne bi te dni pomislil: »V Ljubljano moram, šel bom pogledat, kako bodo našemu mrtvemu kralju postavili spomenik!« Ni je bilo železniške postaje širom Slovenije, kjer ne bi gruče romarjev nestrpno pričakovale prihoda vlaka. s katerim se bodo odpeljale proti prestolnici. (…)

Mladi kralj je odkril spomenik svojega očeta

Mladi kralj je pristopil in potegnil za vrvico. Ogromna državna trobojnica, ki je prej zakrivala spomenik, se je razgrnila in kraljev lik se je pokazal v vsej svoji veličastni silovitosti in lepoti. Z Gradu so odjeknili topovski streli, oddelek vojske na trgu je oddal trikratno salvo. (…)

Jutro, 7. septembra 1940