1. Države članice in njihovi voditelji vzdolž zahodnobalkanske migracijske poti naj prekinejo s paniko glede begunske krize in varnostnih groženj, ki jih predstavljajo begunci. Panike, s katero se soočamo zdaj, ni bilo niti, ko so oboroženi konflikti divjali na pragu Evrope. Za deeskalacijo panike je potrebno oblikovati celovito družbeno zavezo med vladnimi strankami in opozicijskimi strankami v državah članicah. Temeljno vodilo te zaveze – ob zavedanju, da so države članice s svojimi politikami prispevale k nadaljevanju vojn na Bližnjem vzhodu – naj bo solidarnost, človečnost in krepitev integracijskih programov za begunce.
2. Izboljšana komunikacija in manjši pretok beguncev ne predstavljata zadostnih ukrepov za zmanjšanje humanitarne krize, ki se odvija na evropskih mejah. Beguncem je potrebno pospešeno zagotoviti primerno grajene in ogrevane nastanitvene centre. Na vstopnih točkah je treba zagotoviti večje število prevajalcev, ki bodo beguncem razložili, kaj se sploh dogaja, kje so, kakšni postopki jih čakajo.
3. Z okrepljeno javno kampanjo morajo vse države članice EU svoje domače javnosti prepričati, da begunci ne predstavljajo grožnje javnemu redu in miru v Evropi. Dehumanizirane begunce je potrebno ponovno učlovečiti. Vzpostaviti je potrebno ničelno toleranco do ksenofobije, šovinizma in ekstremizma, ki so vse bolj prisotni v vseh sferah družbe in politike.
4. Države vzdolž zahodnobalkanske migracijske poti begunce še vedno premeščajo z ene meje na drugo. Vzpostavljen je neformalen begunski koridor. Schengenski mejni sistem je tako de facto že padel. Države članice EU morajo priznati, da gre za izjemen primer. Opustiti morajo nesmiselne registracijske postopke na vsaki meji, zaradi katerih grozi, da bodo v bližajočih se nizkih temperaturah, ko 100.000 novih namestitvenih kapacitet še zdaleč ne bo dokončanih, begunci umirali na evropskih mejah. Vzpostavljeni železniški prevoz od Hrvaške do Slovenije je sicer dober primer izboljšanja migracijske poti beguncem, vendar za bližajočo se zimo ne predstavlja zadostnega ukrepa.
5. Po obljubah morajo slediti dejanja (1. del). Vse države članice morajo zagotoviti zadostno število osebja evropski podporni agenciji za azil (EASO) in policistov za enote agencije za nadzor evropskih meja (Frontex), k čemur so se evropski voditelji zavezali na zadnjem evropskem svetu. Načrti evropske komisije za delovanje namestitvenih centrov v Grčiji in Italiji, kjer bi ločevali med begunci, upravičeni do mednarodne zaščite, in tistimi, ki jih bo potrebno vračati v domovine oziroma države izvora, ne bodo mogli zaživeti brez ustreznega osebja.
6. Po obljubah morajo slediti dejanja (2. del). Članice EU morajo zagotoviti finančna sredstva za dva evropska sklada, namenjena Afriki in sirskim beguncem. Prav tako morajo zagotoviti sredstva za UNHCR in Svetovni program za hrano (WFP), k čemur so se obvezale na nedavnem evropskem svetu, vendar številne še niso sporočile svojih prispevkov. Brez dodatne razvojne in humanitarne finančne pomoči za regije, od koder izvirajo begunci, se begunski tok v Evropo ne bo ustavil.
7. Evropska komisija naj čim prej pripravi revizijo schengenskega sporazuma in dublinskih azilnih pravil. Ta morajo upoštevati tudi nepredvidljivost migracijskih tokov. Nehumano in nerealistično je od beguncev pričakovati, da bodo na vstopnih točkah v Evropsko unijo v neživljenjskih razmerah čakali na registracijo, brez katere pozneje ne bodo mogli zaprositi za mednarodno zaščito. Nerealistično je prav tako pričakovati, da bodo begunci množično čakali v Grčiji, da jih bodo države članice EU v prihodnosti s preselitvenimi kvotami (morda) sprejele v svoje države. Trenutna rešitev z vzpostavljanjem nastanitvenih centrov v Grčiji in Italiji ne predstavlja ustrezne kratkoročne rešitve migracijskega toka.
8. Evropska komisija mora zaostriti odnose do tistih držav članic, ki ne bodo pripravljene na solidarnostni sprejem beguncev in njihovo integracijo v svoje družbe, čeprav so se k temu obvezale s privolitvijo v preselitvene kvote. Prav tako so obstoječe preselitvene kvote premajhen odziv na obsežnost begunskega toka proti Evropi. Nemudoma je potrebno podati predlog za stalni preselitveni mehanizem, ki mora ob zavedanju grozečega dodatnega rahljanja vezi med državami članicami in s tem posledičnim razpadom EU, sprejet s konsenzom. Združeni narodi ocenjujejo, da bi Evropa brez težav lahko v svoje družbe v naslednjih petih letih integrirala dva milijona beguncev oziroma 400.000 na leto.
9. Manj ni več. Evropska unija se ne sme zapirati tako s pregradami kot tudi ne na politični ravni. Obuditi je potrebno pridružitvene procese državam na Balkanu in s Turčijo in jih pospešiti. Za izboljšanje učinkovitosti delovanja Evropske unije in povrnitev njenega lastništva evropskim državljanom je nujna revizija lizbonske pogodbe. Če je temeljna premisa evropskih voditeljev, da bodo njihove države brez EU shajale še težje, potem je potrebno nadgraditi vse bolj problematičen medinstitucionalni in meddržavni način odločanja v EU.
10. Evropska unija si mora priznati, da v spreminjajoči se multipolarni svetovni ureditvi ne igra velike vloge, a še vedno kljub svoji vse večji razkrhanosti ostaja vzorčni model številnim tranzicijskim državam. Na tem velja graditi.
