»Za sabo imam dobro sezono. Najpomembnejše je, da sem visoko znotraj kvote za nastop na olimpijskih igrah v Riu. Konec kvalifikacij bo maja prihodnje leto, a glede na trenutne projekcije ne bi smela imeti težav. Igram sem podredila vse,« pravi triatlonka Mateja Šimic po koncu sezone, v kateri je znova obkrožila svet, se utrdila v srednjem kakovostnem razredu in Slovenijo obdržala na triatlonskem zemljevidu na olimpijski razdalji (1,5–40–10).

Osnovi cilj predolimpijske sezone je bil nabrati dovolj kvalifikacijskih točk, da ne bi lovila repa udeleženk v zadnjem trenutku. Kot v letu 2012, ko je Slovenijo prvič zastopala na olimpijskih igrah v Londonu, a potem s 37. mestom ni uresničila (vseh) sanj. »Zgodaj spomladi moram nastopiti le še na nekaj tekmah. Imam že blizu 2500 točk, za London jih je bilo dovolj okoli 2000. Tako se bom prihodnje leto lažje osredotočila zgolj na olimpijski nastop v Riu,« je zadovoljna Ljubljančanka, trenutno 47. na seznamu za 55 mest za Rio. Vmes je šest Američank, pet Avstralk, Nemk, Britank, v Rio pa bodo potovale največ tri iz iste države.

Najboljši dosežki so 23. mesto v Auklandu na Novi Zelandiji, 28. (Jokohama, Japonska) in 31. mesto (Stockholm, Švedska) na tekmah svetovne serije ter peto (Huatulco, Mehika) in deveto (New Plymouth, Avstralija) na tekmah svetovnega pokala. »Prvi del sezone je potekal fenomenalno, potem me je mučila poškodovana mišica na nogi. Vmes sem še huje padla in razbila zobe tik pred tekmo v Stockholmu. Posledično me je bolj strah na kolesu. V Chicagu, na finalu svetovne serije (55. mesto), na najpomembnejši tekmi leta, ki sem ji posvetila dva meseca priprav, sem dobila udarec v glavo že pri skoku v vodo, potem so me sotekmovalke udarjale še v vodi. Enako se je na moje razočaranje potem zgodilo tudi na zadnji tekmi pokala v turški Alanyi (26. mesto) pred dvema tednoma. Sotekmovalka je pol trase plavala po meni. So optimalne tekme, kot je bila v Mehiki, kjer sem premagala tudi bronasto na olimpijskih igrah v Londonu, in tudi take, kjer potrebujem še vaje. Plavanje v skupini je eno tistih. V bazenu sem naredila lep napredek,« se razgovori o sezoni, kjer se ji zaradi visokega mesta na svetovni lestvici dostopne vse elitne tekme.

Sistem triatlonskih tekmovanj in projekt Rio je zelo kompleksen in zapleten. »Glede tekmovanj sem obkrožila svet od Nove Zelandije, Avstralije, Kitajske, Japonske, Mehike, ZDA do Brazilije. Nekaj tekmam sem se morala odpovedati, ker je bilo potovanj preprosto preveč, sicer je trenirati, tekmovati in še preživeti nemogoče.«

60.000 evrov je okvirni proračun tekmovalne sezone, veliko le za slovenske razmere. »Imam svoj program, neodvisen od Triatlonske zveze Slovenije, ki ga le sofinancira. Če ne bi bila članica razvojne ekipe Mednarodne triatlonske zveze ITU, ki predstavnikom manj triatlonsko razvitih držav pomaga na poti proti Riu, bi bil nedosegljiv. Tem 60.000 evrom se v tujini le nasmehnejo. Toliko stanejo le priprave posameznih triatlonk, ki so skoraj vse leto na najprimernejših lokacijah, pozimi od Avstralije do Afrike. Lahko bi šla, saj sem v vseh reprezentancah dobrodošla in vabljena. Verjetno edina vadim doma tudi pozimi. S sinom Lukom želim preživeti čim več časa.«

Tudi Copacabano, kjer bo olimpijska preizkušnja, že pozna z avgustovske generalke. »Start bo s tekom z obale, obetajo se visoki valovi, kolesarski del je s strmim klancem in zelo tehničen. Največja selekcija bo v teku,« razmišlja o preizkušnji čez nekaj več kot 280 dni, kjer seveda želi višje od 31. mesta.

O tem, koliko motivacije premore, so zgovorne ure vadbe, ki jih kot vsa zadnja leta opravi pod vodstvom trenerja Francesca Fissoreja. Za olimpijsko sezono se dogovarjajo za pomoč španskega trenerja. »Dokler nisem začela trenirati z brazilsko reprezentanco, je bilo 25 ur tedensko zame veliko, oni so trenirali tudi po 45 ur. Šest plavalnih, šest tekaških in šest kolesarskih treningov na teden je standardni ritem.«