Najbolj nam pridejo do živega premraženi, izčrpani in dehidrirani otroci. Nekateri najmlajši na poti dolgo niso bili previti, saj starši niso mogli do plenic. Ljudje včasih zaradi pomanjkanja hrane na poti padajo tudi v tako imenovane sladkorne kome. Večinoma pa ni časa, da bi jih podrobno spraševali, kaj vse se jim je dogajalo.
V ambulantah je precejšnja gneča. Kako bi jo lahko omilili?Zaradi zdajšnjega načina oskrbe na več točkah potrebujemo več ljudi, ki v njej sodelujejo, bolniki pa dlje časa čakajo na pomoč. Če bi se osredotočili na eno točko, po kateri bi oskrbovali ljudi, bi bilo to lažje z vidika opreme in zdravil. Manjša bi bila tudi potreba po prevozih z reševalnimi vozili do ambulant ali bolnišnice. Druga možnost bi bila oskrba na nekaj fiksnih točkah, kjer bi uredili primerno infrastrukturo in se tem olajšali delo. Delno je to stvar prihodnjih političnih odločitev, pa tudi dogovorov z drugimi državami.
Imate dovolj podpore?Marsikaj se je že izboljšalo. Računamo lahko na pomoč vojske in mednarodnih organizacij, na primer Zdravnikov brez meja, mednarodnega Rdečega križa, madžarskega Karitasa, slovaške ekipe nujne medicinske pomoči... iz Ljubljane so nam poslali tudi reševalna vozila. Vse skušamo reševati sproti. Menim, da nam to uspeva dokaj dobro.
Potrebujete dodatne ljudi, ki bi sodelovali pri zdravstveni oskrbi?Pomembno je predvsem, da je delo dobro usklajeno. Imeli smo že nekaj težav z ekipami, ki so želele pomagati, a niso bile samozadostne. Niso na primer imele dovolj svoje opreme in so na koncu kljub dobrim namenom dodatno obremenile naše ekipe. Sprejemamo le organizirano, koordinirano pomoč.
