Nekaj časa so ga z davčnega urada klicarili, češ da je društvo še vedno delujoče, in to kljub temu da se je za njegovo zaprtje (tako vsaj pravi) potrudil po vseh črkah procedure. Nekaj let je bil mir, pred nekaj meseci pa je človek spet dobil obvestilo, da je v sodnem postopku zaradi neplačanih obveznosti. Spreletel ga je znani občutek insektka, ki mu grozi velik mesojedi cvet. Ali pač da ga je pograbila mašina oziroma sistem, ki ima neko svojo lomastečo logiko in te ne posluša. Noče razumeti. Teži v nedogled. Kajti sistem pištole ne izvleče, ne da bi z njo tudi ustrelil. Ni v njegovi osnovni doktrini. Mora končati, kar je začel. Le tako se ta mašina lahko legitimira. Upraviči svoj obstoj.

Univerzalni občutki so to. Franz Kafka je z njimi požel svetovno slavo. A kot še nemalo kaj drugega, kar je univerzalnega, pa zaide v Slovenijo, hitro postane samo naše. V stilu: »To je mogoče samo pri nas.« In o tem tokrat govorimo na tem mestu. O prisvajanju. Kot ajvar, ki smo ga registrirali kot svojega, čeprav je makedonski, vendar pa s to razliko, da je ajvar dober, slovenocentrizem, kot se da prisvajalski postopek tudi poimenovati, pa cilja na manj okusno. Po tem se slovenocentrizem razlikuje tudi od klasičnih centrizmov, ki se šopirijo s tem, da so boljši od drugih. Z redkimi izjemami, ko se kak športni zanesenjak po novi kolajni in ne vem katerem pivu zamisli nad vsemi medaljami na prvenstvih in pri tem nujno primisli še maloštevilnost svojega rodu, si tudi Slovenec reče: »Res smo carji.« Sicer pa ne.

Slovenocentrizem je način dojemanja, v katerem samega sebe vidiš kot bedo. Čudno. A v tem, da Slovenec, torej pregovorno prefrigano bitje, raje nerga, kot da se poveličuje, mora biti neka podpoanta. Nekaj, zaradi česar Slovenec dejansko profitira. Nekaj podobnega dalmatinskemu pregovoru: »Hvali more, drž se kopna.« Če nisi zaripel in zatežen, v naši deželi tvegaš izobčenje. Kajti Slovenec ljubi domačnost, zadeve pa postanejo domačne šele, ko v njih opaziš nepopolnost. Zato se jo išče. In vedno najde. Šele ko Slovenec v nečem najde napako, mu to postane sprejemljivo. Z negativnim slovenocentrizmom Slovenec torej ohranja domačnost svojega življenjskega okolja. Zato Slovenec biva, da se jezi, in se jezi, da lahko normalno biva. Brez tega mu živeti ni. Ne zna.

In zato je v teh krajih nadvse običajen dialog, ko oseba A reče: »O, tebi pa ni hudega.« Na to oseba B nujno odgovori: »Ma kaj ti veš?!« In začne sebi v bran naštevati tegobe. Kajti če bi rekla: »Da, res je. Super mi je,« bi bil to škandal, primerljiv s tem, ko je pevec Đoni Štulić sredi osemdesetih, ko so vsi zagrebški obrtniki prikrivali dohodke pred davkarijo, prišel na občino in prijavil petkrat večji letni prihodek kot najbogatejši obrtnik v občini. In povzročil paniko.