Bienale mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja – Mediterranea 17 je human kulturni dogodek. Umetniki so bili uvodne štiri dni, prireditev traja do 22. novembra, neprestano dostopni. Veliko število performansov in živih branj je pomenilo, da je bilo z njimi preprosto navezati stik. Ob razstavljenih slikah, videih in inštalacijah so na razstavišču na otvoritveni večer »dežurali« njihovi mladi avtorji iz tako rekoč vseh dežel, ki ležijo ob sredozemskem morju, in obiskovalce vabili k pogovoru. Mladi govorijo o svojem delu z žarom – v tem je privlačnost bienala.
Še bolj je Mediterranea vabljiva, ker je predstavljena umetnost pravi koktajl tudi kakovostno. Kdo je še zelo robat krepko v tridesetih, kdo drug provocira in blesti s svojim diplomskim projektom. Stvarnost bienala, čez katero se kak umetnik tu in tam pritoži, je, da vendarle finančno ne spodbuja produkcijsko zahtevnejših projektov, saj denarja ni. Zato toliko videa, slik, risb, scensko enostavnejših performansov. A bienale je predvsem kraj, kjer je jasno, da mladi mislijo, da lahko z umetnostjo še vedno spremenijo svet. Natančneje: vedo, da ga ne morejo, a kljub temu ustvarjajo, kot da ga lahko. Bienale se zdi nekakšna platforma temu idealizmu. Malo naivnosti ni še nikoli škodilo prihodnjim spremembam.
Umetniška moč prežganih testenin
Ali bo svet spremenil mozaik Marie Grazie Carriere spodobo Michelangelovega Davida, narejen iz prežganih in prebarvanih testenin, bo znano enkrat v prihodnosti. A testenine v Italiji nikoli niso čisto nedolžne. Temo je bienalu letos naročilo kar gostiteljsko mesto Milano. Glasi se No Food's Land. Mimogrede, delovni jezik je tudi na mediteransko pisanem dogodku angleščina, kar citatno neprevedljivi naslov zgolj lepo podčrtuje. Tema pa je čisto preprosto – hrana, v vseh oblikah in stanjih, tako konkretna kot metaforična. Veliko projektov sicer nima nič opraviti z izhodiščno temo, kar je nazadnje opravičljivo: umetnost je sama po sebi hrana, za večino menda duhovna ali intelektualna. A mladi ustvarjalci niso navdušeni nad tematskim zamejevanjem. Marsikomu se zdi, da je paradoks v tem, da jih povabijo k ustvarjalnosti, a hkrati tej ustvarjalnosti podtaknejo pravila. To je videti kot discipliniranje in priprava na svet »odrasle« umetnosti, pri kateri so tovrstni okovi prisotni na večini festivalov, razmišlja mlada italijanska vizualna umetnica.
Dora Bei, ki je predsedovanje bienalu prevzela pred dobrim letom, se ne slepi: »Na mnogih bienalih smo videli, kako manjka kakovost, ker skušamo umetnike omejiti.« Milano je skušal s temo bienale poravnati z Expom, ki se prav tako vrti okoli hrane in energije. Sicer pa je uspela kandidatura Milana za bienale razumljiva. Expo je velik komercialni dogodek, ki mu manjka prave privlačnosti za mlade, kar so lepo podčrtali še protesti proti cinizmu osrednjih sponzorjev svetovne razstave – nikomur drugemu kot McDonald'su in Coca-Coli. Tudi zato so bienale umestili v priljubljeno Fabbrico del vapore, nekdanjo tovarno tramvajev, ki danes služi kot priljubljeni socialni in kulturni center mladim Milančanom: gosti skejterski poligon, razstave, delavnice, koncerte. Je nekakšna Metelkova, ki jo zgledno upravlja mestna oblast. Edino, kar je bienalu zares manjkalo, je bila kakšna polemika ali dve s samim Expom. Mladi umetniki, tudi tisti bolj angažirani, so raje pokritizirali abstraktni kapital(izem) kot konkretnega.
Sredozemlje, kot je nekoč bilo
Mediterranea povezuje mlade umetnike v tistem delu sveta, nad katerega so se zgrnile vse nadloge zadnjih let. Včasih je Sredozemlje cvetelo, danes je to tisti del Evrope, ki sta ga najhuje prizadela ekonomska in begunska kriza. Na drugi strani morja je velike upe vzbudila arabska pomlad, a vemo, kaj je prinesla. To se pozna tudi bienalu, ki si neprestano prizadeva, da bi s še večjim številom umetnikov vključeval južni in vzhodni del (letos ni Sirije, Izrael pa sodeluje le kot zunanji partner). Težava namreč nastopi, ko bi sever moral plačati za jug – to je bilo včasih samo po sebi umevno in izvedljivo, s krizo, ki varčuje pri »nepotrebni« umetnosti, pa je postalo nemogoče. Zapleten je tudi odnos Evropske unije, ki bienale podpira prek svojih skladov za umetnost. Podporo tako ambicioznemu projektu sicer težko odreče, a nad njegovim konceptom ni navdušena, saj ni poravnan, kot bi si želela, torej evropocentrično.
Do južne strani Sredozemlja pa ima sever še eno neporavnano obveznost: doslej so bienale gostila le evropska mesta. Pred leti so ga pripravljali v Aleksandriji, a so ga morali prestaviti, ko so se v Egiptu začeli nemiri. Med idejami resno zori Marakeš, pot do tja pa morda niti ne bo tako birokratsko toga, kot so vajeni, razmišlja predsednica – prvi korak bo moralo biti prijazno pisemce kralju, z nekaj sreče bo sledil sprejem.
