Še do pred kratkim je za najboljšo serijo Netflixa veljala Hiša iz kart, vendar pa mora zdaj serija o bolestno ambicioznem ameriškem politiku Francisu Underwoodu, ki je postal predsednik, priznati premoč seriji o bolestno ambicioznem kolumbijskem mafijcu Pablu Escobarju, ki bi kmalu postal predsednik.
Narcos je premagal Hišo iz kart
Serija Narcos, ki jo je napisal Chris Brancato, režiral pa Jose Padilha, predstavlja življenje najbolj znanega kokainskega kralja in šefa medcelinskega mamilarskega kartela, ki je Ameriko v osemdesetih prekril z belim prahom, v Kolumbiji pa se je valjal v denarju, medtem ko so oblasti v strahu, da ulic ne bi preplavil s krvjo, le nemočno opazovale njegov vzpon. Escobar se je vzpel, a je vseeno tekla je kri; ko se je v igro s polno močjo vmešala Amerika, ki je končno ugotovila, da so droge hujši sovražnik od komunistov, pa se je začela vojna, v kateri je vedno znova zmagal – Escobar. Podoba Escobarja pred kupom ameriških dolarjev v hipu spomni na metamfetaminskega genija Walterja Whita iz Krivih pot, enake primerjave pa z omenjeno serijo (glede njene umetniške vrednosti) ponuja tudi serija, ki se bo prihodnje leto še nadaljevala. Življenje Escobarja ter muke ameriških in kolumbijskih oblasti, da bi ga ustavile, so enostavno preveč zanimivi, da bi se že končali. Escobar je na vrhuncu svoje »kariere« pretihotapil po 15 ton kokaina na dan in zaslužil več kot 400 milijonov dolarjev na teden (samo za trakove za kupe bankovcev pa zapravil po 2500 dolarjev na mesec), si na svojem zasebnem posestvu v Puertu Triunfu med drugim postavil živalski vrt (njegovi nilski konji so v poznejših desetletjih postali pravi okoljski problem za Kolumbijo), dal ubiti okoli 4000 ljudi, od tega 200 sodnikov, 1000 policistov in novinarjev, prek gverilcev izvedel napad na vrhovno sodišče, strmoglavil letalo in si zgradil celo svoj luksuzni zapor La Catedral.
Rekonstrukcija nekega časa in življenja
Serija, ki je bila sprva zamišljena kot film, se z dvema linijama, prvo o mamilarskih kartelih in drugo o kriminalistih, ter detajlno produkcijo poglobi v vse plasti zgodbe. Hkrati mojstrsko poskrbi za dokumentarne vložke, bodisi z arhivskimi posnetki bodisi s fotografijami, včasih pa tudi z natančnimi prepisi prisluhov, kakršen je tisti, v katerem Escobar odvetniku argumentira svoja teroristična dejanja, usmerjena proti običajnim ljudem. Escobarja je v seriji upodobil Wagner Moura, brazilski igralec, ki je svojo najbolj znano vlogo doslej odigral v brazilski uspešnici Elitni vod, kjer je igral na nasprotni, torej pravi strani zakona, in se je posebej za to vlogo naučil španščine, čeprav, kot mu očitajo nekateri, ne dovolj prepričljivo. A to je stvar, ki so jo Kolumbijci njemu in režiserju pripravljeni odpustiti. »Pa smo spet tu,« je v svojem spletnem razmišljanju, potem ko je videl Netflixov oglas za serijo Narcos, zapisal Bernardo Aparicio Garcia, ki je kolumbijske mamilarske vojne doživljal v živo, nato pa vedno znova razočarano spremljal, kaj so o njih imeli povedati ameriški režiserji. A tokrat je bilo, priznava, drugače. »Narcos me je nenadoma pahnil nazaj v ta svet. Od prvega prizora sem opazil skrb, s katero se je režiser Jose Padilha lotil rekonstrukcije Kolumbije, v kateri sem odraščal. Namesto cenenega ponaredka kolumbijske prestolnice je bila tam prava Bogota… Potem pa so bile tam še tiste podrobnosti, ki so sestavile celotno sliko: logotipi na političnih plakatih, vseprisoten renault 4s, mazda 626s na ulici, miniaturne fasade kolonialnih vaških hiš, ki so visele na stenah doma Pablove mame. Nobena od teh stvari ni ključna za zgodbo in ameriško občinstvo ne bi nikoli opazilo razlike, vendar pa Padilhov poudarek avtentičnosti daje gledalcem izkušnjo, ki je ne bi nikoli doživeli v nobeni angleško govoreči seriji ali filmu o Kolumbiji.«
