Nekega dne leta 1991 je na košarkarskem igrišču na Prulah ekipa nižjih mladostnikov zvijala smotko konoplje. Zvijalni papir so imeli, filtri pa so se v tistih časih še delali izključno iz priročnih trših papirjev, kot na primer iz kartona cigaretnih škatlic in podobno. Iščoč s pogledom prav to je nekdo na tleh ugledal odvrženo škatlico vžigalic. Uporabno. Pobral jo je, odtrgal primeren kos kartona in ga zvil v filter. Problem je bil rešen. A nekdo ni bil zadovoljen.
Mladi Nahtigal. Žiga Nahtigal - Ziggi. Filter iz škatlice vžigalic mu je deloval umazano. Ne snažno. Misel, da bi moral to dati v usta, mu je bila odbojna. Odločil se je temu narediti konec. Naslednji dan je prišel z narezanimi kartončki iz šeleshamerja. In začel specifično poslovno zgodbo ter kariero, ki ga danes, četrt stoletja kasneje, uvršča med tiste slovenske poslovneže, katerih blagovna znamka ima večinski delež na Slovenskem, vse vidnejše mesto na Hrvaškem in vsak dan več prodajnih mest v Italiji, Švici ter drugih evropskih državah.
Priložnosti konec osemdesetih let
Čas je bil ugoden. Konec osemdesetih oziroma v začetku devetdesetih let so se podjetneži pri nas začeli s konopljo ukvarjati bolj zagnano, kot so se prej, ko je bila substanca na voljo kvečjemu iz osebnih zalog ali po kakšnem drugem naključju. S pojavom redno založenih preprodajalcev se je razširil tudi trg, z njim pa povpraševanje po kadilskih potrebščinah. Substance so bile, kot so še vedno, nelegalne, kadilski pribor pa ne. In Nahtigal je ponudil kartončke za filtre kot artikel. Najprej v Ljubljani. Ne edini takrat. Z domnevno njegovo idejo je poskusilo še nekaj ljudi. Tudi bližnjih kolegov. »Kar mi je dalo ogromen zagon, težko povem, kakšnega! Takrat sem prodajal samo filtre, bili so dražji kot tisti od konkurence, vendar pa sem si stalno izmišljal nove načine, kako jih dizajnirati. Najprej sem imel vsega nekaj prodajnih mest, bolj ali manj lokalov, potem pa sem jih ponudil na vseh prodajnih mestih, kjer sta jih ponudila tudi onadva.« Okoli leta 1995 je razširil prodajo na vse zasebne trafike. V državne trafike je po napornih in dolgotrajnih pogajanjih prišel na prelomu tisočletja, približno takrat pa tudi na bencinske črpalke. Število prodajnih mest se je postoterilo. Ziggi je prišel v vsako vas.
Ameriške imitacije in kitajske kontaminacije
No, še prej, sredi devetdesetih let, je imel revolucionarno domislico. Filtre in papirčke je združil v en paket. Ideja se zdi nekaj najbolj logičnega, vendar pa takšnega izdelka na trgu do tedaj ni bilo. Ponudba zvijalnega papirja je bila sprva tako in tako skopa. Obstajali so papirčki znamke Rizla, podjetja, ki obstaja od leta 1910 – po njihovih podatkih sicer od leta 1796 – in je leta 1977 tudi prvo dalo na trg velik, 10 cm dolg papirček. Pred tem je bil dostopen samo kratek zvijalni papir za cigarete: »Rdeče in modre rizle so bile. Če si imel modro, si bil že bog. Potem so prišli še smokingi, ki so bili centimeter daljši od rizle,« obudi Nahtigal spomine na pionirske čase. No, ne eni ne drugi ne tretji oziroma nihče ni ponujal papirčkov, ki bi imeli zraven še filtre. Format, ki se ga je domislil Ljubljančan, so potem povzeli malodane vsi proizvajalci. Razen Rizle. »Imitatorji« jim pravi sam. »Papirčki v ZDA dandanes so imitacija naših. Nekaj od tega sem zaščitil, vendar pa ne dovolj. Bil sem mlad, imel sem 18 let, nisem se najbolje znašel, medtem ko imam svojo zadnjo domislico zaščiteno. No, še vedno me posnemajo. Tudi pri nas. Ko se srečamo, rečejo: 'Živijo, dober dan, kako si?' Kot da ni nič. Uvažajo kitajsko robo in kontaminirajo moj narod. Ne kontaminirajte mi mojega naroda! Ker nekaj je treba povedati na glas. Da se je Ziggi vedno trudil, da bi bili papirčki najvišje možne kakovosti in narejeni po najvišjih standardih,« je jezen zaradi vedenja domače konkurence, ki pa z njim vendarle težko tekmuje. Kajti kot je bilo že rečeno, so vsaj v Sloveniji papirčki ziggi močnejši od vseh. Tako od novonastalih podjetnežev kot od starih evropskih firm, katerih ustanovitev datira na začetek devetnajstega stoletja ali še kako leto prej.
Kolorado in trženje
V zadnji verziji imajo papirčki ziggi novo funkcijo, da embalaža lahko služi tudi kot samostoječa podlaga za drobljenje pripravka, ki pripravek tudi ščiti pred neljubim raztrosom. Spet je na delu združitev že obstoječih kadilskih elementov v eno. Za drobljenje pripravka se je do zdaj praviloma uporabljalo prepognjen list papirja, nemalokrat reklamni letak. »In glede tega se prav tako grdo gledamo z ameriško znamko papirčkov, ki nas je prav tako posnemala. Vzeli so tako osnovno idejo o papirčkih s filtri kot to zadnjo, pri kateri embalaža služi kot podlaga,« pojasnjuje Nahtigal. V ZDA, torej v Koloradu – kjer so, kot je nemara splošno znano, legalizirali prodajo marihuane –, so papirčki ziggi prisotni, čeravno, kot pravi ustanovitelj firme, tamkaj kraljujejo ameriška podjetja. »V ZDA smo prisotni samo na mestih, kjer prodajajo travo. Dvakrat sem bil v ZDA, vendar pa je to velika zadeva. Imam ljudi, ki jih zanima sodelovanje, bi bila pa potrebna naložba. Seveda pa je vse odvisno od tega, kakšen posel bi se šel. Posel za milijon ali za deset tisoč. Bomo videli. Počasi. Futurola je na primer plačala mastne denarje Tommyju Chongu, igralcu, komedijantu in nemara najslavnejšemu pohalcu trave na svetu, da uporablja njihove papirčke, medtem ko je Raw plačal raperja Wiz Khalifo in jasno, da so takoj prodali milijardo izdelkov.«
No, tudi Nahtigal je vpet v širše glasbeniško zaledje. Kot pravi, se ime njegovih papirčkov da slišati v vsaj 200 naročenih »dubplate« pesmih, torej na posnetkih, ki jih reggae izvajalci posebej priredijo za naročnika ali pač prijatelja, med slavnejšimi reggae glasbeniki, ki v pesmi rečejo »ziggi papers«, pa so tudi veteranski kultneži kot Horace Andy, Leroy Sibbels ali Mighty Diamonds. Kot protiuslugo so dobili svoje papirčke. Da, zadnje čase je predvsem na domači sceni to zaznaven trend. Osebni papirčki. Podobno kot vžigalice, pri katerih je škatlica tudi oglasni prostor, deluje embalaža za zvijalni papir. Česar bo nemara precej na voljo decembra, ko se bodo delila darila.
