Strokovnjaki že nekaj časa opozarjajo, da bi nova evropska uredba o delovanju spletnih ponudnikov v EU lahko ogrozila nevtralnost interneta. Ta je bila danes sprejeta brez dodatnih amandmajev, ki bi bolje konkretizirali, kaj pravzaprav smejo in česa spletni ponudniki ne smejo početi.

Najbolj sporni deli uredbe se sicer nanašajo na »internet dveh hitrosti«, omogočanje brezplačnega prenosa nekaterih podatkov ali »zero rating«, razporejanje spletnega prometa v »prometne razrede« ter možnost uvajanja »razumnih ukrepov« za upravljanje spletnega prometa.

Kaj je splet dveh hitrosti in zakaj je sporen?

Tradicionalno so se najštevilnejše kritike na zakone o omejevanju spletne nevtralnosti nanašale na internet dveh hitrosti. Ta predvideva, da bi operaterji lahko poleg običajne spletne hitrosti omogočili dodaten, recimo ekspresni pas, ki bi pospešil dostop do izbranih spletnih storitev. Običajno v zameno za dodatno plačilo.

Temu nasprotujejo predvsem mlada spletna podjetja, ki se bojijo, da zaradi manjših finančnih zmogljivosti njihovi spletni izdelki ne bi bili konkurenčni. Dober primer je gledanje filmov prek spleta, kjer bi premožnejše podjetje lahko odpravilo konkurenco že z zakupom večje hitrosti. Če ekspresni pas ne obstaja in imajo vsi enake začetne pogoje, mora konkurenčni boj potekati drugače – s cenejšo naročnino, dodatnimi ponudbami…

Čeprav je bila to najpogostejša skrb, pa se je v sprejeti različici uredbe to možnost ekspresnega pasu omejilo na zgolj nekatere panoge, kot so zdravstveni posegi na daljavo, avtonomna vozila in varnostne komunikacije za preprečevanje terorističnih napadov. Vendar to ne pomeni, da privilegiranih praks uredba ne omogoča tudi v drugih panogah.

Kaj sta »zero rating« in prometni razred ter zakaj sta sporna?

Priložnosti za onemogočanje konkurenčnega boja na spletu v skladu z novo uredbo omogočata predvsem »zero rating« ter razvrščanje in upravljanje prometnih razredov. Prvi zato, ker bi ponudnik spletnih vsebin s posebnim dogovorom oziroma plačilom spletnemu operaterju svojim uporabnikom lahko ponudil storitve, za katere jim v omrežju njihovega operaterja ne bi zaračunavali prenosa podatkov. To sicer uporabnikom na kratki rok koristi, a omejuje konkurenco med ponudniki vsebin.

Še večji problem pa predstavljajo »razumni ukrepi« za upravljanje spletnega prometa in določanje razredov prometa. V teoriji bi spletni ponudnik namreč lahko izbral, katera spletna mesta ali storitve imajo prioriteto in so upravičene do hitrejše dostopnosti kot druge. Tudi tu bi lahko prišlo do konkurenci škodljivih dogovorov kot v primeru »zero ratinga«, v obeh primerih pa bi lahko ta dogovor spletni ponudnik »sklenil tudi sam s seboj« oziroma s hčerinskimi podjetji, ki so ponudniki spletnih vsebin.

Infrastruktura postaja pomembnejša od kakovosti storitve

To je ena največjih nevarnosti nove uredbe, ki, kot opozarja pobudnik kampanje Rešimo NET Domen Savič, povsem ubija internet, kot smo ga poznali doslej.

»Najbolj črn scenarij je, da bodo operaterji na svojih omrežjih začeli promovirati samo svoje storitve oziroma bodo hendikepirali vse konkurenčne,« svari Savič. »To pomeni, da bodo operaterji vodili medije in svoje aplikacije, vsi ostali ponudniki pa bodo morali za enakovredno delovanje operaterju plačati ali se z njim nekako dogovoriti.«

Pravi, da internet s to uredbo razpade na omrežja posameznih operaterjev, ki se bodo obnašali, kot da so uporabniki prišli k njim domov, oziroma bodo postavljali lastna pravila, ki jih bodo morali upoštevati (konkurenčni) ponudniki storitev in uporabniki. Sicer omrežja in storitev ne bodo mogli uporabljati.

Primer tega bi bil, da je spletni operater hkrati ponudnik spletne televizije, vsem konkurenčnim ponudnikom spletne televizije pa bi omejeval zmožnost prenosa v tem spletnem omrežju oziroma bi bil prenos podatkov tako počasen, da bi bilo gledanje vsebin nemogoče. Posledično za spletno delovanje ne bo več najpomembneje, kako kakovostna je neka storitev, temveč kako dostopna je znotraj nekega omrežja, ki je potencialno v lasti neposrednega konkurenta.

Sloveniji ni treba prilagoditi boljše zakonodaje slabši evropski

Poleg tega, da uredba operaterjem pušča popolnoma proste roke, da si jo tolmačijo, kakor hočejo, oziroma regulirajo vso vsebino, ki se pretaka po njihovem omrežju, pa ne ureja tega, kar se je od nje pričakovalo.

»Uredba ne odpravlja gostovanja v tujini (roaminga), temveč le govori, da bodo enkrat v prihodnosti redefinirali pogoje roaminga oziroma njegove izvedbe.«

Kljub slabi uredbi pa to ne pomeni, da smo bitko za nevtralnost interneta tudi dokončno izgubili. Uredba namreč ni zavezujoča za posamezne države.

»Ni treba, da je nacionalna zakonodaja enaka evropski, mora pa biti vsaj tako dobra kot evropska,« pojasnjuje Savič. »V tem pogledu pa je slovenska, skupaj z nizozemsko, boljša od evropske. To je treba jasno povedati. Da politikom oziroma lobistom ne bo prišlo na misel, da bi zahtevali usklajevanje slovenske zakonodaje z evropsko.«