Svarila pred razpadanjem Evropske unije so zdaj postala del evropske politike gašenja požara. Vprašanje pa je, ali ta budnica odzvanja prepozno. Med grško dolžniško krizo se evropski voditelji v tekmovanju, kdo bo močneje privil grškega premierja Ciprasa, pomanjkanja solidarnosti niso zavedali. Zdaj, ko jim grozi, da bodo na dvorišču Nobelovega nagrajenca za mir ljudje zaradi trmoglavih nacionalnih (varnostnih) interesov umirali v prihajajoči zimi, so vendarle še odkrili poslednji kanček solidarnosti.
Evropska komisija, ki v vse težavnejših razmerah za ohranitev koherentnosti Evropske unije deluje kot vezivno tkivo razhajajočih se interesov držav članic, je k hitremu ukrepanju povabila države z zelo različnimi stališči. Za skupno mizo so posadili nemško kanclerko Angelo Merkel, ki se zaradi svoje relativno odprte begunske politike sooča z rekordno nizko podporo v nemški javnosti, naraščajočimi pritiski za gradnjo žičnate ograje in prestrašenimi pogledi držav vzdolž balkanske poti, kdaj bo zaprla nemške meje. Za mizo je sedel madžarski premier Viktor Orban, ki je pod krinko branitelja schengenske meje s svojo politiko zapiranja državnih mej nenadoma postal vse bolj priljubljen evropski vzorčni model urejanja migracijskega toka, pa čeprav z njo krši človekove pravice in povrhu s svojimi izjavami niti ne skriva svojih ksenofobnih prepričanj, da muslimani v Evropi pač nimajo kaj iskati. Po vsej Evropski uniji njegovo zavračanje multikulturnosti prodira v mainstreamovsko politiko. Države vse glasneje razmišljajo o podobnih ograjah, s katerimi bi zaščitile svoje zelene meje in preprečile, da na njihovih ozemljih obtiči na tisoče beguncev, če bi Nemčija dosegla svojo zgornjo mejo gostoljubja, ki jo vse bolj določajo notranjepolitična razmerja in dodaten zalet do tujcem sovražnih gibanj.
Družbo za mizo so jim delali razglašeni premierji Balkana, ki so pod krinko obraza človečnosti trepetali, da na njihovih ozemljih ob morebitnem zapiranju nemških mej ne bi obtičalo na tisoče beguncev. Nedeljsko srečanje evropskih voditeljev ob balkanski migracijski poti je predstavljalo lep dokaz, kako deklarativno odprta in humana je evropska družba, a ko se multikulturnost v velikem številu pojavi na njihovem pragu, se čut za človečnost izgubi kot talec notranjepolitičnih razmerij, nerazumljive prestrašenosti domačih prebivalstev pred ljudmi, ki so izgubili vse, in ihte za zaščito svetega grala schengenskega režima, ki ga kršijo vsi kot po tekočem traku.
Gostobesedni politični dogovor o boljši komunikaciji voditeljev vzdolž balkanske migracijske poti še zdaleč ne predstavlja rešitve begunskega vprašanja. V najboljšem primeru lahko le ublaži begunsko tragedijo in na kaotično balkansko migracijsko pot vnese nekoliko več reda. Pravi preizkus bo med obročnim umiranjem solidarnosti in človečnosti Evropsko unijo čakal šele pri potrjevanju in izvajanju stalnega preselitvenega mehanizma za stotisoče beguncev, ki ga evropska komisija šele pripravlja. Takrat se bo videlo, ali je Orbanova politika v vse bolj zapirajoči se Evropi dobila dokončno domovinsko pravico.
