Športni trenerji bi znali povedati, kako nehvaležen je lahko njihov poklic. Večina je vseskozi na prepihu, saj je dolžina njihovega staža v klubih ali reprezentanci največkrat odvisna od rezultatov moštva. Nič nenavadnega ni, da je v profesionalnem športu vsak trener izpostavljen velikemu stresu. »Če trener svojo službo čuti kot poslanstvo in če dela s strastjo, potem je to že dovolj dobra obramba pred stresom. Trener mora pametno postaviti cilje, sprejeti odgovornost za svoje početje in se soočiti z realnostjo prekarnosti v športu,« poudarja športni filozof Milan Hosta.
Od junakov množic do osrednjih krivcev
Mediji in javnost za športne neuspehe večkrat krivijo prav trenerje, ki se na kritike odzovejo na različne načine. Dogaja se, da preveč podležejo pritiskom zunanjega okolja, kar lahko privede do manjšega zaupanja v lastne sposobnosti, odstopa s trenerskega položaja ali konflikta z navijači, novinarji, stanovskimi kolegi... Drugače je ob uspehih, ko trenerje okronajo za junake množic. Zadnji tovrsten primer v slovenskem športu je uspel Andreu Gianiju, ki je z odbojkarsko reprezentanco nedavno osvojil srebrno kolajno na evropskem prvenstvu. Italijan je v izbrano vrsto vnesel zmagovalno miselnost in postal eden najbolj cenjenih tujih strokovnjakov v slovenskem športu. Njegova priljubljenost med občinstvom je zrasla v relativno kratkem obdobju. Kako to? »Širša javnost je trenerja Gianija spoznala šele pred kratkim, medtem ko je odbojkarjem znan že dlje časa. Vredno je poudariti njegov način vodenja, ki ne dopušča odstopov od dogovorjenega. Športna zgodba mora vedno imeti rep in glavo. Če trener ne verjame v sposobnosti športnika, kdo bo?« pojasnjuje Hosta.
Odbojkarski strokovnjak ter nekdanji slovenski, jugoslovanski in španski selektor Viktor Krevsel ocenjuje Gianija kot polkovnika, ki vodi četo na tujem terenu. »Športna ekipa je moštvo gladiatorjev. To ni umetniški ansambel. Vsako moštvo mora imeti vodjo, ki mu popolnoma zaupa. Giani je v času profesionalne igralske kariere dosegel vse. Tudi s svojimi nekdanjimi dosežki si je znotraj reprezentance zgradil avtoriteto. Obenem se zaveda, kako velik pomen imajo emocionalna, mentalna in fizična energija,« analizira podrobni spremljevalec odbojkarskega dogajanja Viktor Krevsel, ki je prepričan, da je slovenski vrsti na prvenstvu v Sofiji posvetila luč ravno zaradi načina vodenja reprezentance. Naš sogovornik opozarja, da mora vsak trener predstavljati zgled svojim športnikom. »Zagovarjati mora najvišje etične standarde. Vsi veliki trenerji rečejo svojim varovancem: 'Opazujte me in mi sledite'. To je v slovenski reprezentanci napravil tudi Andrea Giani.«
Meja med dobrim in slabim trenerjem
Trenerska služba je specifična, saj zahteva različno znanje in veščine. Milan Hosta pravi, da mora športnik popolnoma zaupati trenerju, saj v nasprotnem primeru ne more iztisniti presežka, ki ga potrebuje za vrhunski preboj. Meja med dobrimi in slabimi trenerji ni vedno jasno razvidna, saj je uspešnost trenerjev odvisna tudi od nekaterih drugih dejavnikov. »Seveda se lahko zgodi, da dober trener ne doseže vidnih rezultatov. Pomembno vlogo pri tem ima kakovost igralskega kadra. Po drugi strani je slab trener lahko uspešen z dobro ekipo. Če trenerje ocenjujemo po vloženem trudu in po tem, koliko je uspel izvleči iz dane ekipe, govorimo o zadovoljstvu ob dosežkih in dobri igri. Uspešni trenerji pa so tudi tisti, ki imajo veliko znanja, ki ga znajo unovčiti ob pravem času in na pravem mestu,« dodaja Hosta.
Ob tem opozarja tudi na poseg v človekovo telesno integriteto v fazi trenažnega procesa. »Če trener ne ve, kakšne učinke ima trening na telo in psiho športnika, ne bi smel opravljati trenerskega poklica. Športnik, ki zaradi pretreniranosti ali izgorelosti konča kariero s telesnimi okvarami ali trajnimi poškodbami, bi moral resno premisliti o dobronamernosti delodajalca in dovoljenega sistemskega nasilja,« je jasen. Kakšna bo javna podoba trenerjev, je odvisno tudi od njihovega medijskega nastopanja. Hosta pravi, da za rezultatsko uspešnost najbrž ni ključnega pomena obvladanje komuniciranja z mediji, a te spretnosti kljub temu ne gre zanemariti. Nogometni selektor Srečko Katanec si je v zadnjih dveh mesecih nakopal veliko nasprotnikov ravno zaradi neposrečenih javnih nastopov. Predvsem med uporabniki spletnih forumov je spodbudil žolčno debato. »Mediji so konstitutiven del športa, kakršnega poznamo danes. Če si komunikativno polpismen, se zagotovo ne obnese dobro. Katanec? Najprej nas je očaral s svojo neposrednostjo in odrezavostjo, zdaj pa nam gre na jetra. On se pri tem ni nič spremenil, naša pričakovanja so se. Torej?« je zanimiv pomislek navrgel Hosta.
Problematičen menedžment
Prav gotovo je trenerjevo vedenje odvisno tudi od njegovih značajskih lastnosti. Priznani košarkarski strateg Zmago Sagadin je bil do igralcev vedno strog in nepopustljiv, kar mu je prineslo uspehe. »Trener je ključna osebnost pri delu s športnim moštvom. Imeti mora močno organizacijsko in materialno podporo vrha kluba. Za vsakega trenerja je ključno, da ima nadzor nad največjimi zvezdniki v moštvu, kar je zelo težko. Če držiš bika za roge, to pomeni, da znaš voditi ekipo. V nasprotnem primeru te bik prej ali slej napiči na rogove,« je ponazoril Sagadin. Poudaril je, da je pri delu trenerjev pomembna tudi urejenost kluba. »V današnjih časih se vse prevečkrat dogaja, da trener v katastrofalnih materialnih situacijah ne more nadzorovati moštva. Slabši finančni položaj kluba trenerju kajpada onemogoča resno in sistematično delo. Če igralci niso plačani, niso pripravljeni redno in zavzeto trenirati.«
Ravno urejeno okolje je prvi pogoj, da trener lahko vzpostavi avtoriteto med športniki. Zmago Sagadin je svojim košarkarjem vselej natančno predstavil pravila igre. Zarisal je robove, ki jih igralci niso smeli prestopiti. Kdor navodil ni upošteval, se je eliminiral. »Trener mora igralce naučiti samodiscipline, ki je edina trajna oblika discipline. Jaz sem se dolga leta trudil, da sem zgradil močan strokovni kader, ki mi je pomagal pri obvladovanju košarkarjev tako na parketu kot zunaj njega. Sestavni del ukvarjanja z vrhunskim moštvom je tudi sodelovanje športnega psihologa, ki igralce dnevno uči obnašanja, reagiranja, nadzorovanja in samoobvladovanja,« je jasen.
Ob tem se poraja vprašanje, kako lahko trenerji vplivajo na športnikove osebne težave, ki z igriščem nimajo neposredne povezave. Sagadin ni košarkarjem nikoli dovolil, da bi začeli trening brez vsaj petnajstminutnega pogovora v garderobi. S tem je košarkarje usmeril, da so postali povsem osredotočeni na dogajanje na parketu. »Tako je bil trening vrhunski. Se pa hitro vidi, kateri igralec je z mislimi drugje. V tem primeru mu morajo strokovnjaki iz trenerskega štaba pomagati, da odmisli zunanje vplive. Pomoč športnega psihologa je dramatično potrebna tudi pri odvajanju napetosti. Tudi sam sem koristil nasvete športnega psihologa, saj je stres ob uspehih vedno večji,« se je razgovoril Zmago Sagadin.
V zadnjih letih je opazil, da trenerji izgubljajo odločilno vlogo v moštvu, ker so prevelik vpliv dobili direktorji ali lastniki klubov. »To so kvazistrokovnjaki, ki v športu delajo zdraho. Ko določijo igralce, trenerju naročijo, naj bo svetovni prvak. Današnji menedžment je resnično problematičen. Trenerji nimajo več tako močne in odločilne vloge, kot bi jo morali imeti,« je sklenil.
