Zgodba izpred dveh tednov je postala že legendarna. Na Švedskem se je oktobrsko soboto zbralo trideset bradatih moških v najboljših oblačilih, da bi posneli profesionalne fotografije za svojo bratovščino bradačev Bearded Villains (Bradati lopovi). Toda zaskrbljeni sosedje so poklicali policijo, češ da se v vasi zbirajo teroristi. Policija je res prišla in vsi so se lepo nasmejali.

Bradači so si tako prislužili svetovno slavo. Postavilo pa se je tudi vprašanje, kaj pravzaprav predstavlja brada. Kot se je izkazalo, se njen pomen precej spreminja in iz stereotipa terorista postaja celo neke vrste seks simbol.

Zgodba Bearded Villains se je začela leta 2014 v Ameriki, ko je želel bradati maneken Fredrick von Knox s serijo selfijev opozoriti na to, da so tudi bradati moški privlačni. Brada se je namreč na sceno vrnila s trendnimi hipsterji, nato pa je postala življenjski slog mnogih moških. »Brada je naravni moški atribut, moški, ki si jo brijejo, prekinejo naravni red,« je za The Guardian dejal vodja švedskih bradačev John Ekeblad. Z bradami in dobrodelno dejavnostjo naj bi se bratovščina bradačev borila proti stereotipom o tem, da so bradači divjaki. In teroristi.

Nima vsak musliman brade

Naj torej najprej rešimo dilemo o bradi in teroristih. V zahodni kulturi velja stereotip, da imajo vsi muslimani brado, če že ne vsi, pa vsaj radikalni islamski teroristi. Podoba bradatega terorista je na zahodu postala prevladujoča podoba bradatega moškega, kar je nekako v korelaciji z zgodovinsko povzročeno evropsko pogonofobijo, strahom pred bradami, ki temelji na vpadih kosmatih barbarov, med katerimi so bili nazadnje bradati Otomani.

Res je sicer, da brada celo v muslimanski kulturi označuje globokega vernika, čeprav v islamu ni verske zapovedi, da bi morali moški nositi brado. Najbolj pravoverni muslimani naj bi nosili dolgo in divjo brado brez brkov, tako kot naj bi jo nosil Mohamed. Malo zmernejši, denimo pripadniki Muslimanske bratovščine v Egiptu, imajo dolgo, a lepo oblikovano brado z brki.

Res pa je, da brada in brki v patriarhalnih družbah veljajo za znak možatosti. Tako je denimo teden dni stara brada prebivalcev zalivskih držav obvezen modni dodatek, košati brki v Iraku pa znak klenega dedca. Zanimivo je, da je tudi v nekaterih arabskih državah brada v zadnjih letih doživela renesanso. Recimo v Egiptu. V času Mubaraka je bilo vsem državnim uradnikom prepovedano nositi brado in v desetletjih so nekako izginile iz egipčanskih ulic. Z arabsko pomladjo so se vrnile, a ne toliko kot izraz globoke verske pripadnosti, temveč kot izraz svobode govora in mišljenja.

Lumberseksualci, novi tip seksi moškega

Kar je na neki način podobno ideji bratovščine Bearded Villains. Brada kot možnost izbire brez predsodkov in stereotipov verske ali kulturne pripadnosti ali stereotipa mačizma. Čeprav so s popularizacijo brade dosegli ravno to, da se je začelo govoriti o novem seksi trendu, ki izpodriva gladke obraze obritih metroseksualcev. Sedaj naj bi bili seksi bradati lumberseksualci, hostarski seksualci, če poslovenimo. Ti naj bi se zgledovali po originalu stereotipa ameriškega gozdarja z brado, rdečo karirasto srajco in čevlji lumberjack.

Prav s tem in z bradami so se popolnoma resno ukvarjali tudi avstralski znanstveniki Univerze v Novem Južnem Walesu. Ti so lani objavili raziskavo, v kateri trdijo, da je trenutna globalna moda brad posledica evolucije. Ženske naj bi namreč kot partnerje izbirale izjemne moške, take, ki izstopajo. V popolnoma obritem svetu so še do nedavna izstopali bradači, ki so postali alfa samci. Obritost in bradatost naj bi se kot sodobna evolucijska prednost zamenjali vsakih 30 let, so še zapisali v raziskavi, objavljeni v Royal Society Journalu.

Ženske naj bi torej ta evolucijski hip padale na bradače. Zato ni čudno, da imajo sedaj brado moški, za katere bi še pred letom ali več menili, da je ne morejo imeti. Zvezdniški igralci denimo (spomnimo se bradatega Georgea Clooneyja in Bena Afflecka) in celo športniki, ki so sicer ideal brezkocinske mladosti.

Divji ragbijaši, košarkarji in rokometaš

Ko smo ravno pri športnikih: še dober teden bo potekalo svetovno prvenstvo v športu, ki brez konkurence premore največ bradačev. Na svetovnem prvenstvu v ragbiju je vse od časov francoskega hrusta Sebastiena Chabala skoraj obvezno imeti brado. Letos so najbolj zaraščeni Škoti in Francozi, najslavnejša pa je postala brada Valižana Jaka Balla, ki jo je za srečno zmago pogladil valižanski princ William.

Če bi od ragbijašev še nekako pričakovali, da prevzamejo slog divjih moških, je to manj pričakovano od košarkarjev. Med evropskim košarkarskim prvenstvom je denimo po vsej regiji odmevala brada reprezentanta Srbije Miroslava Raduljice. Zanimivo, tudi v Srbiji zgodovinsko brada označuje okrutnega vojaka, četnika. Brada Raduljice pa ni nič v primerjavi z brado igralca lige NBA Jamesa Hardna – ta brada ima celo svoj račun na twitterju, svoje majice in serijo umetnin. A Harden je priznal, da si brade ni pustil zaradi trenda ali svetovnega prepričanja, temveč zaradi lenobe.

Še večje presenečenje na športnem področju so brade med nogometaši. Pa ne tiste kozje bradice, temveč resni grmi, kot ga ima denimo vratar Evertona Tim Howard. Ali nekdanji Juventusov igralec Andrea Pirlo in Raul Meireles, ki igra za Fenerbahce. V Turčiji je še prejšnjo sezono blestela tudi brada trenerja Besiktasa (zdaj West Hama) Slavena Bilića. Brade so med nogometaši postale celo tako priljubljene, da je hotel predsednik turškega nogometnega kluba Genclerbirligi brade med nogometaši prepovedati, bradače pa kaznovati s 7000 evri kazni, ker naj ne bi bili dobri vzorniki mladim.

Med slovenskimi športniki je brez konkurence najbolj bradati rokometaš Miha Žvižej, ki igra v Franciji. Celo tako navdušen bradač je postal, da je poleti začel prodajati lastno olje za brado.