Maraton ni samo zadnja oktobrska nedelja. Ni zgolj dan, ko promet v Ljubljani teče po drugačnih žilah. Prvo, kar pride v povezavi z maratonom vsem na misel, je zdravje. Trideset posredovanj in dva prevoza v bolnišnico so našteli v nedeljo. Veliko ali malo? Kdo bo rekel – nepotrebno. V širšem pomenu – nepomembno. Žrtve za boljše življenje. V širšem pomenu maratonci v povprečju manj od preostale populacije obremenjujejo zdravstveni sistem. Olajšav pri dajatvah ne ponuja nobena zdravstvena zavarovalnica. Solidarnost je torej maratoncem v krvi. Maraton tudi ne pozna socialnih razlik. Ni VIP-prostorov, ni razlik med izčrpanimi v cilju. Ločijo se le po tem, ali tečejo hitro ali počasi. Po tujih statistikah maratonci tudi manj obremenjujejo okolje. So ozaveščeni in se zavedajo dobrih plati zdravega bivalnega okolja. So odgovornejši do sebe in drugih. Vse strokovne študije kažejo, da povečana telesna aktivnost krepi delovanje možganov. In če možgani v družbi kaj veljajo, potem so maratonci koristnejši družbi kot zasedenci ali zaležanci.
To še ni vse. Maratonci dokazano manj obremenjujemo proračun države. Dokaz je prinesla kar praksa zadnjega tedna. Za organizacijo maratona niso potrebne specialne enote policije. Maratonci torej dokazano družbi dajo več, kot dobijo. Razlogi so jasni: maratonci niso druščina glasnih, srboritih, agresivnih, pač pa mirnih, tihih, skromnih. Od drugih ne zahtevajo nobenih družbenih bonusov. Opirajo se na lastne noge, roke in glavo. Na lastno delo, lastno življenje. Znajo uživati v malih radostih življenja, kar je videl vsak, ki je stal med množico ob ljubljanskih ulicah. Maraton je novodobna vera v boljše življenje tudi v Sloveniji.
