V zadnjih letih so se mnoga gradbišča po prestolnici spremenila v začasna parkirišča, potem ko je vlagateljem postalo jasno, da jim še lep čas ne bo uspelo speljati zastavljene naložbe in da lahko vseeno še nekaj iztržijo s svojim zemljiščem. Še boljši primer, kako začasno osmisliti mirujoče gradbišče, je na vogalu Resljeve in Masarykove ceste, kjer je namesto Energoplanovega projekta nastal skupnostni vrt Onkraj gradbišča. Po primere, kako umakniti z oglasi polepljene gradbene ograje ali za njimi začasno urediti nekaj v družbeno korist, tako ni treba več v tujino, ampak jih je nekaj tudi po Ljubljani.
Občina je že nekako posvojila to miselnost, v prostorski načrt je vnesla tudi določilo, ki omogoča gradnjo v več etapah – kaj pa država? Strokovnjaki omenjajo idejo, da bi na nacionalni ravni omejila čas trajanja neaktivnih zemljišč, a je to le malo verjetno, saj je pravzaprav tudi sama ena izmed neodgovornih lastnikov. Zgovoren primer je ogromno gradbišče, ki je del tako imenovanega Bežigrajskega dvora. Ta je v celoti v državni lasti, a se na njem vse od leta 1994, ko so ga začeli pripravljati za novo stavbo ministrstva za notranje zadeve, ni zgodilo nič.
Celo po prvih desetih letih država še kar ni začela graditi, ampak je razširjala načrte do te mere, da je načrtovani objekt za državno upravo postal prevelik. Tako je projekt obstal in stoji že več kot dve desetletji.
Ideja o parku je ostala le ideja
»Največji problem je, da prostor deluje kot siva cona in je izbrisan iz zavesti prebivalcev,« pravi Darja Matjašec, docentka na oddelku za krajinsko arhitekturo na ljubljanski biotehniški fakulteti, ki je prepričana, da bi se dalo to zlahka preseči z začasno ureditvijo.
Na to so pristojni po več kot desetletju stagnacije tudi pomislili. Leta 2010 je takratno ministrstvo za javno upravo fakulteti za arhitekturo naročilo študijo, kako oživiti to območje. Arhitekti so izdelali več različic, kako bi degradirani prostor začasno zapolnili s pešpotmi, montažnim plesiščem, kotalkališčem, baliniščem, trim stezo, plezalno steno, otroškimi igrali, gostinskim obratom, paviljoni in podobnim. Načrti so bili kar ambiciozni, a zapletlo se je pri občinskih pravilih o prostorskem urejanju, ki pa so se v vmesnem času spremenila in prilagodila mirujočim gradbiščem.
Na oddelku za urejanje prostora pojasnjujejo, da za območje Bežigrajskega dvora izdelava posebnega podrobnega prostorskega načrta ni (več) predvidena. »V skladu z občinskim prostorskim načrtom je na območju, predvidenem za gradnjo, dopustno urediti park, parkirne površine, vrtičke in podobno,« so še razložili in dodali, da jim kakršne koli aktivnosti države za ureditev območja niso znane.
Vse je odvisno od prioritet
Danes tako ni več ovir za tovrstne začasne posege, in kot opozarja Matjaščeva, bi bil dovolj že majhen ukrep, če bi le obstajala prava volja na strani občine in države: »Odstranijo se gradbiščna ograja in prvine, ki predstavljajo kakršno koli nevarnost, območje se zatravi, očisti zarasti in pregleda drevje, ki bi tam ostalo.« Po besedah krajinske arhitektke tako ni potrebe po programskih in oblikovalskih presežkih, saj bo ureditev začasna. »Pomembno je, da se površina nameni javni uporabi. Če ni pobude za začasno rabo od spodaj navzgor, je vzdrževana 'prazna' travnata površina brez vnaprej določene vsebine povsem dovolj.«
Kako pa na takšne predloge gledajo tisti, ki jih lahko odobrijo? »Območje je trenutno v upravljanju ministrstva za pravosodje in je predvideno za gradnjo nove sodne stavbe v Ljubljani,« odgovarjajo iz kabineta pravosodnega ministra, kjer so to idejo dobili z zapuščino prejšnjega ministra Senka Pličaniča. Ta je bil tisti, ki je začel preverjati Bežigrajski dvor kot novo lokacijo za gradnjo sodne stavbe. Kljub temu da so v prejšnjih letih porabili skoraj 7,6 milijona evrov za lokacijo ob Masarykovi ulici, kjer bi morali po prvotnih načrtih zgraditi sodno stavbo, v katero bi preselili sodišča, ki zdaj delujejo v najetih prostorih po Ljubljani.
Lokacijo na Bežigrajskem dvoru očitno tudi aktualni minister ocenjuje kot najprimernejšo za izvedbo projekta. Na ministrstvu pričakujejo, da bodo v prihodnjih letih kljub pomanjkanju denarja za naložbe vendarle naročili projektno dokumentacijo, izdelali investicijski program in izpeljali postopke za začetek gradnje. »Terminski načrt izvedbe je odvisen od virov financiranja in prioritet vlade,« še dodajajo. A kljub temu da vedo, da bo zemljišče še nekaj let prazno, začasne rabe sploh ne omenjajo.
