Sistem v svetovnem pokalu v slovenski smučariji preprosto ne funkcionira. Alpski smučarji so ob plačevanju samoprispevkov nezadovoljni. Poleg tega si ne izbirajo svojih trenerjev in imajo premalo podpornega tima. Skupina smučark prek spleta zbira denar za fizioterapevta, kar meče slabo luč tudi na zunanjo podobo alpskega dela smučarske zveze. Vse skupaj deluje povsem amatersko in v takšnem sistemu ne gre pričakovati ne napredka posameznikov ne vidnejših rezultatov. Sistemske napake slovenskega alpskega smučanja se ponavljajo iz leta v leto. Ne glede na to, kdo vodi panogo in zvezo. Posledično je alpsko smučanje postalo drugorazredni šport že znotraj smučarske zveze, kjer so smučarski skakalci tako po organiziranosti kot proračunu ter predvsem po uspehih krepko pred alpinci. Prevzeli pa so jim tudi vodilno vlogo pri sporih in boju za oblast.
S slabim sistemom in rezultati so alpski smučarji zgolj v minuli sezoni ustvarili za dodatnih 350.000 evrov izgube. Med sezono so zavestno trošili več denarja, kot so ga imeli na razpolago. Ob tem, da so imeli visoko izgubo že pred tem. Ves ta denar bodo morali vrniti. Slovenski trenerji, ki po imenih ne vlivajo upanja v boljši jutri, so že na začetku sezone občutili zamudo plač, saj se zveza iz dneva v dan bori z likvidnostjo.
Obstajata tudi vsaj dve pozitivni plati. Prva je, da je še nekaj volje ostalo Andrei Massiju, a z močno omejenim proračunom v kratkem času Italijan ne bo napravil čudežev. Drugi plus pa je dobro vzdušje, pripravljenost za delo ter obetavni posamezniki v moški ekipi evropskega pokala, ki jo vodi Miha Verdnik.