Bienale Mediterranea je v številnih pogledih bolj vreden obiska kot Expo, ki že vse leto vlada Milanu. Malo je krajev, kjer bi bila umetnost tako živahna in še vedno – mlada. Ne le po biološki starosti. Bienale mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja Mediterranea 17 je namreč vsaj toliko kot spoznavanju umetnosti namenjen brbotajočemu spoznavanju umetnikov, kuratorjev in umetniških zanesenjakov med sabo.
Mreženje naše vsakdanje
Če je Expo dokaj sterilno in nedružabno rajanje med stvarmi, je Mediterranea vsekakor rajanje z ljudmi. Do mere, ko je umetnost skorajda v drugem planu. »Smisel bienala je v tem, da mlade umetnike sredozemskih držav pripeljemo na eno mesto, kjer se lahko družijo in navežejo stike za prihodnost,« pravi Jernej Škof iz Škuca, kjer že dolga leta organizirajo slovensko sodelovanje na bienalu, ki je z letošnjo edicijo dopolnil okroglih 30 let.
A umetniki so do te ideje tudi skeptični. Ena od sedmih slovenskih avtorjev na bienalu, pesnica in performerka Kaja Teržan, ki zastopa literarno umetnost, pravi, da je vesela svoje udeležbe na festivalu, saj je sicer zelo malo priložnosti, da gre mlad umetnik iz Slovenije. »Ker nas je tako malo, se misli hitro prepletejo in kontrasti izginejo. Zato je dobro iti ven, med druge ljudi, drugo energijo.« A je po drugi strani skeptična do koncepta mreženja. »Zaenkrat ne vidim posebnega smisla, da bi hranila stike ljudi, s katerimi delam. Gonilo za moje ustvarjanje je v meni, četudi mi je vsekakor zanimivo slišati, kaj delajo drugi.« Morda kot avtorica, ki ustvarja v prostem času, medtem ko za eksistenco skrbi z redno službo, tega povezovalnega angažiranja niti ne potrebuje, medtem ko je za umetnike, ki si gradijo kariero, življenjskega pomena? Strinja se.
Tudi Islandija je lahko Mediteran
O zgolj družabnem, ne pa tudi karierno odločilnem povezovanju govori tudi islandska umetnica Katrin Inga Jónsdóttir Hjördísardóttir. Ja, na bienalu sredozemskih umetnikov je mogoče srečati tudi islandsko umetnico, sicer edino, poleg nje pa kot bolj eksotične še Britance in Avstralce. Mediteran je skratka zelo na široko potegnil svoje meje. Dora Bei, predsednica združenja BCJEM, ki organizira bienale, pravi, da so zelo odprti do pristopanja nemediteranskih dežel. »Če se želita pridružiti tudi Švedska in Nemčija, nimamo nič proti. Kdor koli želi podpirati mlade umetnike, ga podpremo tudi mi. Sicer pa še meje Evrope ne znamo začrtati, kaj šele, da bi postavili mejo Mediterana.« Vezi so vzpostavili celo s Kitajsko in že zagnali skupen projekt. Ne nazadnje Mediteran še malo ni v interesu le Mediteranu. Z nekaj premisleka – v njem se stikajo prav vse kulture. Azijske in afriške dobrine že dolga stoletja plujejo skozi njegova pristanišča. In kaj je drugega moderna Amerika, če ne nekaj, kar je izplulo iz Sredozemlja?
Bienale pa ima tudi brez nemediteranske ekspanzije izjemno navdihujočo »lego«. Samo Sredozemlje se morda na zemljevidu Evrope zdi majhno in zaprto vase, a je kulturno še kako široko in predvsem – odprto kot le malokateri del sveta. Bienalu dajejo pečat izjemno raznolike kulture, skozi umetnost se neposredno pogovarjajo dežele, kot so Turčija, Španija, Slovenija. In kljub univerzalnemu jeziku umetnosti te razlike prihajajo na plan. Ko pogledamo delo dveh umetnikov, denimo iz Grčije in Egipta, lahko zelo hitro opazimo, da imata vsak svoje kulturno ozadje in da poskušata s svojim delom dokazati, da sta vredna svoje kulture. »To je lahko slabo, a včasih je produktivno,« meni predsednica združenja. »Bienale želi odpraviti stereotipe o kulturah posameznih narodov in umetnost je kot nalašč za to.«