»Česa tako velikega tam nismo imeli niti v sovjetskih časih.« S temi besedami je obrambni minister Sergej Šojgu v četrtek opisal novo rusko vojaško oporišče, največje v območju arktičnega kroga, kjer bo stalno nameščenih 150 vojakov, ti pa bodo imeli dovolj zalog, da neodvisno preživijo poldrugo leto. To je eno od štirih novih ruskih vojaških oporišč v regiji, kjer je Rusija začela krepiti vojaško prisotnost leta 2012 in kamor je usmerjenih veliko njenih ambicij, prav tako pa tudi ambicije še drugih držav, ki računajo na bogate zaloge energentov, saj naj bi bila tam tretjina še neodkritih zalog zemeljskega plina in osmina zalog nafte.
Oporišči 500 kilometrov od Aljaske
Oporišče gradijo na otoku Kotelni v Vzhodnosibirskem morju in je del izvajanja ruske pomorske doktrine, ki arktično regijo postavlja v ospredje strateških interesov zaradi naravnih bogastev in mogočega odprtja novih plovnih poti ob nadaljnjem taljenju očitno ne več tako zelo večnega ledu. Avgusta je Moskva v Združenih narodih obnovila svojo zahtevo po 1,2 milijona kvadratnih kilometrov velikem območju epikontinentalnega pasu, ki zajema tudi severni tečaj. V regiji pa imajo navzkrižne ozemeljske interese tudi ZDA, Kanada in druge države, kar jo lahko spremeni v krizno žarišče in kjer se skriva pravi pomen krepitve vojaške prisotnosti. Eno od oporišč Rusija gradi tudi na rtu Schmidt ali po rusko Mis Šmidta, ki je od Aljaske oddaljen le petsto kilometrov, še enega pa na od ZDA zgolj nekoliko bolj oddaljenem otoku Wrangler (kritiki tega oporišča, ki ga bo tvorilo 34 montažnih enot, opozarjajo, da je otok del Unescove kulturne dediščine).
Ameriška vojska in obalna straža pravita, da sta podhranjeni
Da Rusija krepi vojaško prisotnost v arktični regiji, je sicer znano že nekaj časa. Avgusta je Moskva na Arktiki izpeljala vojaške vaje z namenom, da »zagotovimo našo ekonomsko svobodo v regiji in zaščitimo naše ozemlje in cilje pred morebitno vojaško grožnjo«, kot je dejal poveljnik ruske severne flote Vladimir Koroljov. To pa povzroča vznemirjenje med preostalimi sedmimi članicami tako imenovanega arktičnega sveta, kjer poleg Rusije, Kanade in ZDA sodelujejo še Norveška, Danska, Finska, Švedska in Islandija. Delo sveta je bilo v zadnjem času oteženo zaradi zahtev nekaterih držav, zlasti poslavljajočega se kanadskega premierja Stephena Harperja, da se zaradi dogodkov v Ukrajini zamrzne sodelovanje z Rusijo.
Ameriška obalna straža se po drugi strani pritožuje, da v regiji nima potrebnih zmogljivosti. »Že dlje časa glasno opozarjamo na naše pomanjkljive zmožnosti za to, da bi bili na Arktiki vidneje prisotni,« je avgusta dejal poveljnik ameriške obalne straže, admiral Paul F. Zukunft, v času, ko je bil na obisku na Aljaski ameriški predsednik Barack Obama. Podobne pritožbe o pomanjkanju sredstev in strateške usmerjenosti k Arktiki prihajajo tudi od ameriške mornarice.
Ruski načrti pa bo Šojgujevih besedah segajo tudi drugam. Tako Rusija načrtuje gradnjo vojaškega oporišča na Kurilskih otokih na svojem jugovzhodu, kjer se od druge svetovne vojne naprej vleče ozemeljski spor z Japonsko, zaradi česar državi nista nikoli podpisali mirovne pogodbe. Rusija je otoke zasedla tik pred japonsko kapitulacijo. Oporišče bo po pričakovanjih še poslabšalo odnose z Japonsko, ki je avgusta protestirala, ker je Severna območja, kot spornemu ozemlju pravijo na Japonskem, obiskal ruski premier Dmitrij Medvedjev.
