Takšen, kakršen je bil dr. France Bučar, takšna je bila njegova zadnja pot. Bil je velik človek, vendar kljub temu umirjen, človeški. Lahko bi ves čas dajal vedeti, da je nekaj posebnega, saj je to v resnici bil, a nikoli ni hotel izstopati. Enako umirjena in spokojna je bila tudi njegova zadnja pot, je včeraj s solznimi očmi na pokopališču v Bohinjski Bistrici dejala domačinka Marija. Dr. Francetu Bučarju, ki je v 93. letu preminil v sredo, se je na pogrebni slovesnosti z vojaškimi častmi in mašo še zadnjič poklonilo okoli 400 ljudi. Poleg Bučarjevih bližnjih ter zdajšnjih in nekdanjih politikov se je velikemu možu prišlo poklonit veliko domačinov in okoliških prebivalcev. »Zato, ker je bil hkrati pomemben človek za naš narod, in vendar preprost, eden od krajanov,« se ga spominja domačinka Marija. »Ob njem človek ni imel občutka negotovosti, kakršen v družbi vlada danes. Imel je jasne cilje in natančno je poznal pot do njih; z nje ni skrenil niti za trenutek.«
Naučil jih je vztrajnosti
Tudi eden prvih spominov predsednika republike Boruta Pahorja na dr. Bučarja, takrat profesorja na ljubljanski univerzi, je podoben: »Spoznal sem ga sredi osemdesetih kot študent. Dr. Bučarja so, ko je bil gostujoči predavatelj, predstavili kot nekakšnega oporečnika. Opozarjal je na nujne družbene spremembe, ki so se slišale neverjetno. Eden od študentov ga je opozoril, da njegove ideje nekako ne sodijo v kontekst, Bučar pa mu je odgovoril: Če je tako, bo pač treba spremeniti kontekst.«
Silne vztrajnosti, od katere nikoli ni odstopil, so se od dr. Franceta Bučarja v vlogi dedka naučili tudi vnuki. »Naučil nas je, da je stvari, ki se jih lotevamo, treba izpeljati do konca, ne glede na to, da je vmes morda težko in da je treba potrpeti,« se spominja ena od vnukinj. Kot politika, pravi, ga vnuki še niso popolnoma razumeli, čeprav so vedeli, da mora biti pomemben človek, saj se je pogosto pojavljal kot govorec na proslavah, po televiziji ali v časopisu.
Podobno morda tudi bohinjski šolarji trenutno še ne razumejo, kako pomembnega krajana so včeraj pokopali na pokopališču v bližini šole, vsekakor pa so to zaslutili, meni učiteljica v bohinjski osnovni šoli Marija Cerkovnik: »Čeprav politika otrok ne zanima, so učenci iz pogovorov z učiteljicami zaznali, da gre za velikega človeka. Tudi sicer je bil v domačem Bohinju zelo priljubljen.«
O dneh, ki jih je dr. France Bučar preživljal v Bohinju, kroži precej anekdot, pravi župan občine Bohinj Franc Kramar. Bohinjci so ga poznali predvsem kot marljivega človeka, ki je kljub vsem podvigom ostal skromen. A je vseeno izstopal – po svojih dosežkih, takšnih in drugačnih. »Bil je v zelo dobri telesni formi. Ko je kolesaril po Bohinju, so ga krajani nekajkrat zalotili, da je nehote pobegnil svojim varnostnikom.«
Izjemen, a vselej preprost
Tudi v hribolazenju mu ni bilo para, opozarja ekonomist dr. Jože Mencinger, ki ga je na skupnih podvigih na Kredarico, na Črno prst ali kam drugam pogosto komaj dohajal. Spominjal se ga bo kot človeka, ki je bil vselej upornik in ki je bil v politiki s svojo pronicljivostjo, ki ga ni zapustila niti v jeseni življenja, »moteč tako za leve kot za desne«. »Izgubil sem učitelja in vzornika. Ostaja pa mi zavest, da sem bil njegov prijatelj.«
Na to, da sta bila z dr. Francetom Bučarjem tako blizu, da sta se tikala in ne vikala, je ponosen tudi nekdanji poslanec Ivo Hvalica. Prav pokojniku se ima zahvaliti, pravi, za velik del svoje poslanske samozavesti. »Radovednost je dr. Bučarja pripeljala k zapisovalcem magnetogramov sej državnega zbora. Ti so mu potarnali, da imajo z nekaterimi govorci zaradi nejasnega izražanja težave pri zapisovanju. Želel pa je vedeti, čigave besede najraje zapisujejo. Odgovorili so mu, da moje. Povzel je njihovo pohvalo, namenjeno meni, češ da so rekli, da jaz v svojem govoru postavljam vejice, pike, včasih pa celo podpičja. Meni, ki sem prihajal iz province, je to veliko pomenilo,« se spominja nekdanji poslanec. Obenem pa opozarja, da je bil dr. Bučar s predlogom za ustanovitev prve preiskovalne komisije v zadevi Hit prvi borec proti tajkunskim zgodbam. »Tudi te njegove pomembne zgodovinske vloge ne bi smeli pozabiti.«
