Silvio Berlusconi, poslovnež na področju nepremičnin, večkratni evrski milijarder, medijski mogotec in nekdanji italijanski premier, je nedavno izdal spomine, pravzaprav avtorizirano biografijo z naslovom My Way, pri čemer gre seveda za asociacijo na znano pesem Franka Sinatre. Na 389 straneh znani ameriški novinar Alan Friedman, ki naj bi se kar 128 ur pogovarjal z njim, opisuje njegovo življenje od otroštva v Milanu med drugo svetovno vojno in mladosti, ko je bil tudi popevkar na križarjenjih in turistični vodnik, do njegovega vodenja italijanskih vlad v letih 1994–1995, 2001–2005, 2005–2006 in 2008–2011.
Sovraži sebi podobnega
Zlasti je zanimiv del biografije, kjer opisuje svoje politične sovražnike in prijatelje. Tako med svoje največje sovražnike uvršča Nicolasa Sarkozyja, predsednika Francije v letih 2007–2012, čeprav sta si po temperamentu, neoliberalni ideologiji, pa tudi po vpletenosti v sodne zadeve in finančne mahinacije zelo blizu. Zaradi njune podobnosti tudi v populističnem načinu vladanja, zlasti pri spretnem načinu komuniciranja prek medijev, je francoski politolog Pierre Musso celo skoval izraz »sarkoberluskonizem«. Berlusconi je imel sicer vpliv prek medijev, ker so bili nekateri njegova last, Sarkozy pa zato, ker je imel med lastniki medijev prijatelje.
Na vsak način je 79-letni Berlusconi zdaj na seznam svojih sovražnikov, kamor sodijo tudi sodniki, časopisi, levica in EU, dodal še 60-letnega Sarkozyja. Sicer se je že prej vedelo, da se ne marata, a odslej o tem obstaja Berlusconijevo pričevanje. Sarkozyja v svoji biografiji opisuje kot »agresivnega kretena«, ki je poln sebe in ima »predimenzioniran ego«.
Odrinil je ponujeno roko
Nekdanji italijanski premier v biografiji med drugim pravi: »Sarkozy me je neverjetno sovražil zaradi več razlogov. Najprej zato, ker je bil obseden z denarjem in je zavidal ljudem, ki so imeli veliko premoženja. Grdo me je torej gledal, ker sem bogat, on pa ne.« Ko pa se je nizki Sarkozy leta 2008 poročil z zelo premožno Carlo Bruni, naj bi med odmorom nekega srečanja predsednikov vlad in držav EU Berlusconiju rekel: »Vidiš, Silvio, zdaj sem bogat, kot si ti.« Ker Berlusconija sovraži tudi Carla, ki na primer na vrhu G8 maja 2011 samo njega ni poljubila, čeprav je po rodu Italijanka, so nato srečanja s Sarkozyjem, ko sta bila voditelja vsak svoje države, potekala v zelo hladnem vzdušju. Zlasti neprijetno je bilo na vrhu evrskega območja oktobra 2011 (ko je vse bolj zadolžena Italija postajala vse večja grožnja za vso EU). »Čeprav sva imela različna stališča, sem se mu na začetku približal in ga kot vedno prijateljsko pozdravil: 'Čao, Nicolas!' Ponudil sem mu roko. On pa je strmel vame in mi je ni hotel dati. Še več, mojo roko je odrinil. Rekel sem si: Kakšen kreten! Kakšen nadutež! Nikoli se nihče ni takole obnašal do mene.«
Sicer v Italiji Sarkozyju zamerijo predvsem to, da je leta 2011 vodil Natovo posredovanje v Libiji, kar je vodilo do kaosa v tej severnoafriški državi, posledice pa je občutila predvsem Italija, kjer se je samo letos izkrcalo 130.000 migrantov in beguncev, ki so prišli iz Libije.
Obožuje Busha in Putina
Medtem ko se tako zelo sovražita s Sarkozyjem, pa Berlusconi naravnost obožuje Georgea Busha mlajšega, ameriškega predsednika v letih 2001–2009: »Takoj sva si bila všeč. Neka neznana sila je delovala med nama. Kemija je učinkovala in privlačil me je.« Glede »teksaškega kavboja« v biografiji pravi tudi: »Ni veliko takšnih mož, kot je on. Pri njem sem imel zlasti rad njegov 'ja'. Kadar je rekel ja, je rekel ja. Kadar pa je rekel ne, potem je to pomenilo ne. Jaz sem mu glede tega podoben. Sicer pa imava veliko skupnih stvari.«
Berlusconi občuduje tudi Vladimirja Putina, ki od leta 2000 vodi Rusijo. In tudi Putin ima zelo dobro mnenje o svojem italijanskem prijatelju: »To je res senzibilen človek, človek, ki ga pri njegovem ravnanju vodijo globoki vzgibi. Vedno pa spoštuje drugega človeka. (…) Ne zanimajo ga volitve. To je človek s prepričanji in vizijo.« Putin očitno zna vračati dobro z dobrim.
