Večdelna zgodba se sprva zaustavi v hrvaški sodobnosti, v bohemskem svetu mladega pisatelja Matije Dolenčca, ki po prvih dveh uspešnih knjigah sanjari o še večjem preboju, vendar ob ustvarjanju najnovejšega dela ne najde izhoda iz pisateljske blokade. Vanjo se zagozdi, ko ga zapusti Dina, ljubimka, oboževalka in največja zaveznica, ki postopoma sprevidi, da je partner nikakor ne spusti v določen del svoje preteklosti in ji kot nadomestek raje nenehno trosi laži. A protagonist ni patološki lažnivec, kot se sprva zdi, marveč skeleče slike iz otroških let potlači in zaklene za duri amnezije. Da bi ponovno osvojil svojo ljubljeno, skuša na robu blaznosti rekonstruirati travmatično otroštvo in prek spovedi skozi infantilen pogled zasnuje roman znotraj romana.
Dečkova zgodba je vpeta v ruralni milje zakotne vasice v Medžimurju v poznih osemdesetih in začetku devetdesetih let, ko se je od Jugoslavije počasi krušil kos za kosom, vendar nacionalni tranzicijski tokovi rišejo zgolj kuliso vaškim peripetijam. V avtorjevem prvem planu je namreč odstiranje tedanje podeželske kolektivne zavesti, ki se je še vse prevečkrat ujela v razne mite in lokalne legende, prek katerih se je svet pojasnjevalo tudi otrokom in zato pogosto zameglilo njihov naivni um. Vaščani tako vzroke za svoje tragedije raje iščejo v neracionalnem, nadnaravnem, kot da bi razkrili podplutbe družbe: alkoholizem, pedofilijo, nezvestobo ali bolezen, o katerih avtor spregovori brutalno naturalistično.
Vzdušje se v romanu sicer precej spreminja, od tesnobnega prek evforičnega pa do humornega. Prefrigano se mešajo tudi različne pripovedovalske perspektive, iz vsebinskega epicentra pa se zgodba steka v raznorazne tematske smeri, kot so osamljenost, ljubezen, smrt, prijateljstvo, pogum, človeška okrutnost ali družinski odnosi. Tako delo Črna mati zemla ni porinjeno v en sam žanrski predal, marveč je sprimek psihološkega trilerja, socialne satire, ljubezenskega romana, dokumentarne literature in še česa. Njegova največja posebnost pa je jezikovna razslojenost, kajti izmenjujejo se knjižna hrvaščina, medžimursko narečje, slengi, medicinski žargon, arhaična govorica ali urbani govor, kar prispeva k prepričljivosti literarnih figur in njihovih medsebojnih dialogov. Z vsemi jezikovnimi akrobacijami se je izvrstno spopadla prevajalka Đurđa Strsoglavec.
Toda spretno zapakirana kompleksnost najbrž še ni zadosten razlog, da je hrvaška tako laična kot strokovna javnost avtorjev drugi roman sprejela z velikim navdušenjem. Njegova pretencioznost se bržkone kaže v moči sprožanja intenzivnih čustev, saj zaradi izjemno pretanjenega in po neuhojenih poteh speljanega tematiziranja travme marsikateri prizor bralca zmrazi do kosti, v njem izzove močan gnus ali ga navda z neizmernim sočutjem.
