Naj bo tako ali drugače, a pri Playboyu so očitno ugotovili, da smo iz časov, ko so s fotografijami golih deklet rušili tabuje, prešli v čas, ko je golote že preveč. Zato ni več ali vsaj ne zadosti zanimiva, da bi vztrajali pri konceptu revije. Prišlo je do zasičenosti z goloto, do inflacije golote. Pri čemer lahko potegnemo vzporednico z avtomobilizmom. V njem že nekaj let opažam, da je na predstavitvi tako rekoč slehernega novega vozila izpostavljena športnost, v takšnem ali drugačnem pogledu. Pri čemer to ne velja zgolj za športne avtomobile ali športne izvedenke avtomobilov, temveč za vse karoserijske različice. Tako tudi pri mestnih malčkih ali družinskih enoprostorcih razvojniki izpostavljajo športne in dinamične linije, športni občutek za volanom, športno to in športno ono. Športnost se izpostavlja bolj kot udobje, bolj kot prostornost, bolj kot kar koli. Toda zakaj bi se kupec družinskega karavana obremenjeval s tem in kaj ima od tega, če je njegov avto postavil nov rekord na testnem dirkališču? V končni fazi je namreč rezultat vsega silnega pehanja za športnostjo (vsa čast izjemam) večinoma (tudi) to, da je vožnja manj udobna – športnost namreč pomeni, da mora biti podvozje prilagojeno, vzmetenje trše in tako naprej. Morda bi se v idealnih razmerah na lepih cestah to še izkazalo za nekaj dobrega, na naših (pa ne samo teh) luknjastih in zakrpanih pa to pomeni le stalno tresenje, že skoraj poskakovanje na sedežih. In tako se vedno pogosteje znajdemo v položaju, ko je tudi vožnja z mestnim ali pa družinskim avtom podobna rodeu. Drži, da so ceste slabe, a »športnost« avtomobila vse to le še potencira.
Toda očitno je športnost priljubljena in se prodaja. Podobno kot je bilo z goloto. In upam si trditi, da je le vprašanje časa, kdaj bo športnost vsaj v nekaterih avtomobilih šla po isti poti kot golota v Playboyu. Zato, ker je je preveč.
