Da, tudi na Škotskem sem bil, enkrat sem celotno pot prevozil z električnim avtomobilom, dvakrat pa sem del, od Dunaja do Hamburga, opravil z avtovlakom, s čimer se pot skrajša. Priporočam!
Predstavljam si, da tako dolga pot z električnim avtomobilom zahteva veliko dodatnega načrtovanja.Na tem področju se stvari kar hitro spreminjajo. Pred leti, ko infrastruktura še ni bila preveč razvita in sem se odpravil na pot do Pariza, brez vnaprejšnjih poizvedovanj ni šlo in se je bilo treba po telefonu pogovoriti na primer s predstavništvi Renaulta, ki je takrat že prodajal električna vozila in imel infrastrukturo, polnilnice. V zadnjem letu pa ni več potrebe za kaj takega. Dovolj je nekaj aplikacij na pametnem telefonu in imaš vse podatke dobesedno na dlani.
Sliko si bo vsak ustvaril sam, pa vendar – ali vaši izleti potrdijo ali ovržejo trditve tistih, ki pravijo, da so električni avtomobili lahko zgolj avtomobili za (pri)mestne vožnje?Popolnoma ovržejo. Že pred tremi leti je bilo mogoče z njimi na dolge poti, zdaj pa se močno razvija še infrastruktura. Samo v Nemčiji bodo v pol leta odprli 400 hitrih polnilnic ob avtocestah. In zakaj sem sploh šel na Škotsko – ker so tam že takrat imeli ogromno hitrih polnilnic, na vsakih 50 kilometrov vsaj dve. Svežo avanturo imata za seboj tudi kolega Ignac Završnik in Janez Zbačnik, ki sta z nissanom leafom obiskala salon v Frankfurtu, njuna pot pa je bila zaradi v zadnjem času močnih investicij v polnilno infrastrukturo le odtenek daljša, kot bi bila z običajnim vozilom.
Prah afere dieselgate se še ni polegel, pa vendar se že zdi, da bodo od nje imeli korist električni avtomobili in njihovi zagovorniki.Korist bomo imeli vsi, vse človeštvo. Čeprav bi pri tem poudaril, da ni pošteno izpostavljati enega samega proizvajalca, gre tudi za druge, ki stavijo na dizelske motorje. Ta tehnologija je zadela ob zid, velikega znižanja izpustov ni več mogoče doseči.
Tudi vi menite, da avtomobilska industrija in predvsem naftni lobiji namerno zavirajo razvoj električnih avtomobilov in da bi ti ob večji želji že zdavnaj lahko prevladovali?S to trditvijo bi se kar strinjal. Treba pa je razumeti, da je s temi motorji povezana cela vrsta stvari – delovna mesta, raziskave, razvoj, proizvodnja... In zares težko industrija kar čez noč naredi prehod na, recimo, elektriko. Poslovni interes korporacij, da delajo še naprej »po starem«, je ogromen, saj so vložile gore denarja in je jasno, da ga želijo dobiti nazaj. Nedvomno pa drži – če bi bil interes večji, bi se stvari premikale hitreje. Samo postavitev zadostnega števila hitrih polnilnic pomeni, da se bo nafta končno lahko uporabljala za bolj koristne namene.
Toda tudi na hitrih polnilnicah traja polnjenje vsaj 20 minut, gorivo pa natočimo v manj kot petih. In če je pred nami še kdo, smo pri 40 minutah, pri gorivu pa pri največ desetih.Matematika je precej enostavna. Če bencin točimo pet minut, elektriko pa polnimo 20, to pomeni, da bi moralo biti polnilnic štirikrat več, kot je črpalk. Seveda pa tega ne bomo delali, ker ne bo treba. Namen namreč ni, da bi nonstop uporabljali samo hitre polnilnice, temveč le takrat, ko smo na poti, drugače pa lahko avto polnimo doma ali kje drugje, na navadnih polnilnicah, kar je stroškovno najugodnejše in tudi najbolje vpliva na električno omrežje. Dejstvo namreč je, da je poraba električne energije čez dan ogromna, ponoči pa nizka. Če bi takrat polnili vozila, bi s tem le razbremenili omrežje – nihanja bi se izravnala in to je za omrežja zelo koristno, enako za elektrarne... In če upoštevamo, da je najenostavnejša polnilnica »šuko« vtičnica, ki jo ima vsako gospodinjstvo in gospodarsko poslopje, je v Sloveniji že danes precej več kot milijon »polnilnic«.
Kaj pa druge rešitve, na primer menjave baterij na bencinskih črpalkah?Te ideje so bile, a so propadle. Za kaj takega tudi ni potrebe. Izkaže se, da je to absolutno nesmiselno, kajti avtomobil, ki ima doseg 150 kilometrov z enim polnjenjem, pokrije 95 odstotkov potreb po transportu. Tudi Tesla ima eno samo testno menjalnico in tega ne namerava širiti, povsod, kjer so bile druge, jih opuščajo... Če pa se že zgodi, da greš na primer od Ljubljane do Frankfurta ali kaj podobnega, hitre polnilnice povsem zadostujejo.
Če z globalnega presedlamo na lokalno – kakšno je stanje električne mobilnosti v Sloveniji? S katero državo se lahko primerjamo?Osebnih povsem električnih vozil je bilo konec avgusta pri nas registriranih 210. Od tega jih je približno 150 v lastništvih podjetij, dobrih 20 jih je predelanih, ostala, dobrih 30, pa so bila prodana fizičnim osebam. Če se merimo po številu električnih avtomobilov in številu polnilnic na število prebivalcev, smo v prvi tretjini na ravni Evropske unije. To se pravi, da številke niso tako slabe.
Kakšen je posluh države za tovrstno problematiko? Kaj naredi na tem področju, kaj bi lahko naredila?Ena stvar so nepovratna sredstva v višini 5000 evrov pri nakupu popolnoma električnega vozila, eko sklad pa ponuja tudi kredite z zelo ugodno obrestno mero. Seveda pa bi se dalo narediti še marsikaj – smiselno bi bilo na primer vse skupaj nižje obdavčiti. Davkov ne moremo odpraviti, lahko pa za električna vozila znižamo davčno stopnjo.
Kako pa je z infrastrukturo? Do konca leta naj bi na bencinskih servisih postavili kar 26 dvojnih hitrih polnilnic, s čimer se bo potovanje čez Slovenijo nenadoma močno poenostavilo.Zagotovo. Tehnično to pomeni, da bo Slovenija popolnoma prevozna v vseh smereh praktično enakovredno bencinskemu ali dizelskemu avtomobilu – za 20 minut se lahko namreč sredi 300 kilometrov dolge poti vsak ustavi. Pri čemer bosta pomembna tudi cena polnjenja in način plačevanja. Cena namreč mora biti konkurenčna, drugače ne bo razmaha električnih vozil. Trenutno pri večini polnilnic, ki so v uporabi, še ni treba plačevati, smo v nekakšnem testnem obdobju, zelo pomembni pa bodo naslednji koraki. Pri modelu plačila namreč vlada popolna zmeda, in to ne samo v Sloveniji. Pri čemer spet vidimo, da ne gre za tehnični problem, ampak problem politike, strategije, lobijev... Zato tudi poudarjam – problem električnih avtomobilov je politični problem in ne tehnični. Tega se moramo zavedati.
Ko smo že pri tem – Slovenija se zaradi majhnosti večkrat omenja kot idealna za razne pilotske projekte v zvezi z električno mobilnostjo.Seveda. Ena od zadev, ki smo jih premlevali v zadnjem času, v okviru foruma Civitas v Ljubljani, je bila, kaj storiti, da mesta ne bodo zadušila samih sebe. Prvi korak bi bila vsaj delna elektrifikacija mestnih javnih prevozov, avtobusov in taksijev. Tu bi lahko Slovenija odigrala pomembno vlogo.
O električnih avtomobilih govorite izključno pozitivno, verjetno pa imate tudi kakšno negativno izkušnjo?Saj tudi imam skoraj izključno pozitivne izkušnje. Negativna plat je mogoče vpliv na denarnico na kakšni daljši poti, ko ni hitre polnilnice, kar pomeni postanek vsaj štiri ure. Strošek vzdrževanja človeka pa je večji kot strošek za energijo – saj veste, potrebuješ kavo, sendvič pa še eno kavo...
Boste rekli, da še nikdar niste ostali na cesti s prazno baterijo? Večina namreč strah pred tem omenja kot največjo oviro pri nakupu.V vseh letih in pri vseh avanturah se mi je dvakrat zgodilo, da bi ostal na cesti, če ne bi poslušal avtomobila in pravočasno zavil z avtoceste. Prvič na poti v Francijo, drugič pa med Novim mestom in Ljubljano.
Bi se, se pa ni?Tako. Avtomobil te pravočasno opozori, na več načinov in časa za reakcijo je dovolj. Navsezadnje se vsakemu lahko zgodi, da tudi z avtom na bencin ostane na cesti, elektriko pa je tudi lažje poiskati, saj jo imajo pri vsaki hiši. Obakrat, ko bi skoraj ostal brez energije, se mi je nato zgodilo, da sem bil povabljen še na kavo...
Bi danes še bili pripravljeni električni avto zamenjati za »klasičnega«?Definitivno bi še kdaj imel avto z motorjem z notranjim izgorevanjem, a le kot starodobnika. (smeh) Drugače pa poti nazaj ni.
Kakšno pa je vaše mnenje o priklopnih hibridih? So v tem trenutku idealen kompromis?Recimo, da so primerni za ljudi, ki niso nemudoma pripravljeni na odklop od klasike, za njih je to dejansko zanimiva stvar. Večino poti bodo namreč še vedno lahko naredili z elektriko – kolegi, ki ga imajo, na elektriko vozijo približno 80 odstotkov časa. Recimo takole – tehnično je to nesmiselno, nepotrebno, z vidika psihologije množic pa morda je.
Kaj prinaša prihodnost? Bodo vsi avtomobili električni?Kaj pa vem, da ne bi bilo niti starodobnikov? (smeh) Ne, resno, elektrika je brez dvoma prihodnost. Poglejmo tudi tako – ko gledamo posnetke kitajskih velemest, vidimo, da ljudje nosijo maske, da lahko dihajo. Pri nas na srečo še ni tako hudo, a glede na trende priseljevanj v mesta se bo to, če ne bomo preklopili na elektriko, dogajalo tudi drugod. Do leta 2030 bi bilo realno pričakovati, ob volji vseh vpletenih seveda, da bi bila večina voznega parka elektrificirana.
Kdaj pa bo električni avto cenovno bolj dostopen?V bistvu je že danes. Kdor ne more kupiti novega, namreč lahko rabljenega, ki je bistveno cenejši. Pa tudi novim cena močno pada... Tu je težava naslednja – treba je vedeti, da gre pri električnih vozilih še vedno za bolj butične serije, zaradi česar so cene višje. Tudi to vprašanje je zato politično: kdo in zakaj se ne odloči investirati v proizvodnjo baterij? Ker če ni baterij, ne moreš masovno izdelovati avtomobilov in ne moreš ponuditi nižje cene. Ob tem mora pri spremembi miselnosti pomagati tudi država, pa seveda društva, kot je naše. In spet pridemo do tega, da je elektromobilnost danes zgolj politično vprašanje, tehnično ni nobenih ovir več.
