Kolono spremljajo policisti s čeladami in oklepi, na repu dva jahata na konjih. Peš morajo premagati pet kilometrov poti do opuščene tekstilne tovarne, kjer jih bodo za mrežo registrirali. Potem jih bodo spustili na vlak, ki jih bo peljal do naslednje meje.
Prizor spominja na podobne slike katere koli meje med državama tretjega sveta. Tam država vedno najprej razporedi interventne policijske enote in vojsko, drugo pa prepusti nevladnim organizacijam.
Le da to ni prizor med dvema državama v vojni. To je meja med dvema članicama Evropske unije, med katerima velja prost pretok blaga, kapitala in ljudi. Meja med Slovenijo in Hrvaško, v kraju, ki se imenuje Rigonce. Tam teče mednarodna železniška proga, deset kilometrov stran pa je štiripasovna avtocesta z urejeno infrastrukturo za prehod meje. Infrastruktura je predimenzionirana, ker je meja v postopku samoukinjanja. Nekaj deset kilometrov severneje je še en mejni prehod, kjer je na parkirišču za tovornjake urejeno šotorišče s sprejemnim centrom za begunce.
V Rigoncah, kjer ni nikakršne infrastrukture, so tisoči beguncev, v Gruškovju in na Obrežju, kjer je infrastruktura, pa nobenega. Kako je to mogoče razumeti?
Zelo preprosto. Država je bila pred jasno dilemo.
Naj da prednost reševanju humanitarnega vprašanja ali varnostnemu vprašanju? Odločila se je, da bo imela varnostna strategija veliko prednost pred humanitarnimi skrbmi. Sistematično razvija varnostne mehanizme in zanemarja reševanje humanitarnih problemov. Begunci najprej naletijo na vodo, potem na razmočen travnik, nato na oklepnike in policijo. Eno noč morajo prebiti na prostem, da se razčlovečijo. Potem pet kilometrov hodijo, da pridejo do opuščene tovarne, in ko so vsi za ograjo, se prikaže velik aluminijasti kotel s toplo juho. Humanitarnost je na koncu.
Dokler bosta o beguncih govorili notranje in obrambno ministrstvo, bodo begunci varnostni problem. Ampak begunci niso napadli Slovenije. Pred zimo hočejo priti do Nemčije. O njih bi moral govoriti minister za infrastrukturo, ki ima v svoji domeni promet. Odgovor so mednarodni vlaki in avtobusi, ne pa tanki in konji.
