Ljerka Belak, dobitnica Borštnikovega prstana: Nekatere stvari se lahko zgodijo le v gledališču

Saj veste, najbrž si prav vsak igralec želi česa takega. Morda o tem niti ne razmišljaš, ampak ko se zgodi, si vesel. Srečen. Seveda ne delaš z mislijo na nagrade, še manj zato, da bi nekoč dobil Borštnikov prstan – toda če ga, si rečeš: lepo, čez petdeset let bi bilo prepozno. (Smeh.) Za nagrade pogosto pravimo, da je pomembno tudi, da pridejo ob pravem času; zgodi se namreč, da se človek vpraša, zakaj je nagrado dobil ravno za neko vlogo, ne pa za tisto, ki je bila zares nekaj posebnega. Toda Borštnikov prstan je drugačne vrste nagrada, pride, ko skleneš neko obdobje, in ob njem razmišljaš še o drugih stvareh. Na primer o tem, kdo vse bi si še zaslužil prstan, a ga ni dobil in ga morda nikoli ne bo. In se ti zdi kar malo krivično, toda navsezadnje moraš imeti tudi malo sreče – saj ni vedno dovolj, da imaš znanje, talent ali marljivost, nekdo mora tvoje dosežke prepoznati, se spomniti nate, premisliti o tvojem delu, pa naj je to umetniški vodja v gledališču ali pa komisija za podelitev prstana. Mislim pa, da je to priznanje, ki ga moraš dobiti na koncu kariere, in pri meni se je to prav lepo ujelo.

Res je, si sploh nisem mislila, da bo tako. A so se stvari kar pojavile, najprej so prišla povabila za nastope po šolah, za katere sem sčasoma pripravila celo neki krajši program, še vedno naredim tudi kakšno igro z otroki ali amaterji... Z radia so me nekoč poklicali za krajše sodelovanje pri radijski kriminalki, potem pa so mi ponudili kar kontaktno oddajo. In res sreča, da so mi jo, ker v njej silno uživam. In nato sem s podobno pogovorno oddajo pristala še na televiziji. (Smeh.) Pa nisem nikoli prej razmišljala o čem takem. No, tudi v gledališče so me še večkrat vabili, vendar nisem sprejela, kajti to je nekaj drugega: gledališče te zahteva celega. To pomeni dve vaji na dan, in to dober mesec ali dva, če se predstava izkaže za uspešnico, pa še vrsto ponovitev, kar pomeni, da si neprenehoma na poti... Tudi brez tega mi ni prav nič dolgčas.

Veliko sem delala, drži, toda drugače v gledališču ne gre. In četudi je bilo kdaj težko ali grenko, ne bi spremenila ničesar, še enkrat bi se odločila enako. Kajti igralstvo je res čudovit poklic, pa čeprav človeka povsem požre, kot včasih rečem. To pravzaprav niti ni tvoj poklic, ti si njegov, popolnoma se mu moraš predati, če hočeš biti nekako srečen, četudi zaradi tega trpi vse drugo, partner, družina, prijatelji. Doma sicer ješ in spiš, v resnici pa živiš zgolj za premiero, ki bo čez dober mesec. Saj to je pravzaprav grozno, vem, toda tako je. In je fantastično! (Smeh.) Gledališče je čudna ljubezenska zgodba; šele ko mu daš vse, prideš tudi do sebe. In prav zaradi tega se v gledališču gara: ne le da si želiš delati, ampak preprosto moraš igrati – tudi če si bolan, ne boš ostal doma, ker predstava ne sme in ne more odpasti, to se ti zdi nemogoče.

Ogromno smo igrali, predstave smo imeli tudi po trikrat na dan, celo ob nedeljah, zraven pa še vaje; veliko smo gostovali, včasih si prišel domov ob enih zjutraj, ob pol desetih pa si moral biti že nazaj v gledališču, pri čemer sem se sama v Celje vozila iz Ljubljane. A ko si mlad, ti ni to prav nič težko. Včasih smo bili tako izčrpani, da smo spali kar na tleh, na postelji niti nismo mogli, preveč nas je bolel križ. (Smeh.) Toda za mlado igralko je bilo vse to sreča in privilegij, enako kot to, da sem igrala vse mogoče vloge – pri petindvajsetih sem bila en dan starka s sivo lasuljo, že naslednji dan pa lik v otroški predstavi ali komedijantka. In vse to se nalaga, tako dobivaš znanje, prakso, čeprav se takrat tega niti ne zavedaš. Zato vsakemu mlademu igralcu vedno pravim: pojdi delat takoj, ko dobiš nekje možnost! Kajti to zgodnje nabiranje izkušenj je nujno – če igralec ne dela in le čaka na pravo priložnost, pa četudi samo dve ali tri leta, je izgubljen.

Veste, pri igralcih je s tem križ. Imamo različne vrste igralcev – nekateri so bolj primerni za nekaj, drugi obvladajo kaj drugega, tudi taki so, ki so zares izvrstni v manjših vlogah, saj jih znajo narediti za nekaj posebnega. Toda tu je umetniški vodja tisti, ki mora vedeti, kakšne ljudi ima v hiši, ter jih ustrezno zasesti. Repertoar mora biti oblikovan glede na igralce, kajti oni so njegovi nosilci, ne pa recimo na podlagi besedil, ki se morda zdijo odmevna, vendar za neki ansambel niso primerna; tako težko nastanejo dobre predstave. Zato pa je lahko umetniški vodja kot nekakšna dobra vila za igralca, lahko mu pomaga, da se razvije in izoblikuje, mu poišče ustrezne vloge ter omogoči, da pokaže, kaj zna. Sam igralec tu ne more kaj dosti, pa če je še tako študiozen, kar jaz sicer nisem.

Ponavadi sem se kar na glavo pognala v vlogo in potem je šlo, kakor je šlo. Saj vedno začneš od začetka, iz nič, vseeno pa imaš za podlago določeno znanje, da lahko z vlogo postopno napreduješ. Obenem pa je igralec vselej odvisen od drugih, in to ne samo od režiserja in soigralcev. Nas so na primer učili, da kostum ni pomemben – pa še kako je! Včasih med študijem vidiš kostumsko skico in vlogo ugledaš povsem na novo. Ali pa lektor: pove ti nekaj besed, opomni te na nekaj, kar si rekel v drugem dejanju, in naenkrat se ti odpre! Pripelje te na pravo pot, da lahko nastane nekaj vrednega. Kajti najhujše predstave so tiste, ki niso ne dobre ne zanič, ampak so kot mlačna voda: občinstvo pride, sedi in odide. Je potem že boljša tista predstava, ki je tako slaba, da vsi bentijo! Najlepše pa je seveda takrat, ko pridejo k tebi gledalci in rečejo: »Čisto smo objokani, že tretjič smo gledali to predstavo, pa smo spet jokali, kdaj je naslednja ponovitev?« Takrat veš, da si nekaj naredil.

Ta je bila res neverjetna! Ženske so jo hodile gledat po trikrat ali štirikrat, po predstavi so prišle s čisto razmazanimi očmi in me spraševale: kdaj spet igrate? Podobno je bilo pri Harlingovih Jeklenih magnolijah, zrežiral jih je Vinko Möderndorfer, same ženske smo igrale – prvo polovico predstave je vzdušje prijetno, hecanje in smeh, dokler ena izmed junakinj ne umre. Med občinstvom naenkrat zavlada tišina, potem pa prvi robček, drugi robček... Nazadnje je vsa dvorana jokala, po predstavi pa toliko, da nas niso objemali in poljubljali. V takih trenutkih vidiš, zakaj to počneš.

Ali pa me gospa mojih let ustavi na cesti in reče, čisto mlada sem bila, ko sem s poznejšim možem gledala to in to predstavo, vi ste igrali, se spomnite? Pa ne govorim o tem, da te ljudje poznajo, ker si posnel neko reklamo ali nastopil v filmu. To sploh ni isto. Nekatere stvari se lahko zgodijo le v gledališču. Tudi zato, ker se človek potrudi, da gre tja, celo v dežju ali snegu, in želi nekaj doživeti. Želi si tega, kar mu lahko dam; in če mu to zmorem dati, on pa zna sprejeti, je to tisto pravo. Ne da se natančno povedati, kaj se takrat pripeti; ampak nekako prideš do srca. Na tisti rampi se zgodi neka čarovnija, pa kakor se to morda neumno sliši. Ko se odpre zastor, začutiš nekakšno pripadnost. Veš, da je prav, da smo tukaj, tako igralci kot gledalci. Tega občutka ne zamenjam za nič.