V začetku sedemdesetih sem se sprva še kot študent ukvarjal s kriminologijo in mi nekatere stvari niso šle v glavo. To je bil čas razcveta tretmanske ideologije in prakse, torej raznovrstnih idej o resocializaciji oziroma prevzgoji obsojenih. Zdelo se mi je, da so te vrste storilci lahko zelo različnih osebnostnih lastnosti. Vrsta primerov je res takih, da je stopnja krivde minimalna, posledice pa izjemno hude. Zato še danes – včasih prenagljeno – govorimo o morilcih na cesti. Človek spregleda, ne da bi pri tem vozil vinjen, prehitro ali kar počez ogrožajoče. Posledice pa so lahko naravnost usodne. Prav take posledice lahko povzroči nekdo, ki izziva s svojo vožnjo, celo z namerno vožnjo v nasprotno smer. A pri enakih posledicah imamo opraviti s popolnoma različnima osebnostma.
Tako sem že med študijem ugovarjal posplošeni ideji o nenevarnih osebah, ki potrebujejo le poglobljeno znanje cestnoprometnih predpisov. To se mi je zdelo čisto zadnje, kar jim koristi. Vendar ta konkretna ideologija in praksa v našem kaznovalnem sistemu veljata še danes.
Ko sem s kolegi razmišljal, kaj bi lahko pripisali zavestno nevarnim voznikom, smo med drugimi nabrali naslednje lastnosti: agresivnost, sebičnost, razdražljivost, impulzivnost, samodestruktivnost, odsotnost empatije, izzivalnost, nastopaštvo, arogantnost. Nobenega dvoma ni, da taki vozniki potrebujejo intenzivno obravnavo svojih osebnostnih potez in vedenjskih vzorcev.
Zdaj pa se preselimo k drugi zbirki »urejenih« osebnosti, ki v zadnjem času v naše zapore prihajajo v nekoliko večjem številu, pa jih prav tako, po moje precej prenagljeno, štejemo za neproblematične osebnosti. Besedo »tajkun«, ki je že precej zlorabljena, sem zamenjal s »finančnim ekspertom«, narekovaj pa neizogibno ostaja.
Da odpravimo morebitni uvodni nesporazum. Od nekdaj sem se zavzemal za humanizacijo zaporov, k čemur najbolj spada odprti režim. A nekaj je odprtost, nekaj drugega pa popolna anarhija. Tudi ob številnih ugodnostih, vključno s prestajanjem zaporne kazni le ob koncu tedna, ostaja dolžnost trdega dela številnih strokovnih delavcev z obsojenimi prav pri prej naštetih osebnostnih lastnostih in vedenjskih vzorcih. Težko me bo kdo prepričal, da so obsojeni »finančni eksperti« urejene osebnosti, empatične duše, ki se jim srce trga ob slovenski statistiki, po kateri je 300.000 ljudi pod pragom revščine, od tega več kot 55.000 otrok; da so osebe, ki jim je tuja nenasitna lakomnost, zlasti na račun drugih; da ne izbirajo dragih avtomobilov in jaht z večjo lahkotnostjo kot množica ljudi izbira najcenejša živila v nujno košarico preživetja.
Dr. Rok Snežič, finančni ekspert z narekovaji in tudi brez njih, je poskrbel za vrhunsko demonstracijo razsula rehabilitacijske prakse v zaporu. Intervju z njim, ki so ga opravili novinarji Planeta TV, je razkril popolno sprevrženost ideje humanizacije izvrševanja kazni. Če preskočimo komentiranje izjav, da je zapor zanj pomenil priložnost za srečanje s številnimi intelektualci in za ustvarjanje tesnih prijateljstev ter novih poslov, da je v tem času za NLB opravil svetovanje in zanj zaračunal od 150.000 do 250.000 evrov (kar veliko pove predvsem o NLB), je težko iti mimo naslednje zgodbe. V zapor je prišel s pištolo, za katero ima dovoljenje, poleg tega nikjer ne piše, da je to prepovedano. V zaporu ga je gospa (najbrž pedagoginja ali psihologinja) lepo prosila, naj prihaja brez pištole, ker tudi varnostnik tam ni oborožen. Ker so bili z njim korektni, se je odločil, da jim bo ustregel (čeprav mu ne bi bilo treba), in je potem pištolo puščal doma.
Tukaj je prostor za dve vrstici nežmahovskih klicajev in vprašajev. Je to cirkus, burleska, groteska? Ne, eden od slovenskih zaporov. Taisti zapor se je pred časom brez pomišljanja odločil, da nekega obsojenca premesti v strožji režim, ker ta ni mogel v kratkem času oddati urina za test na drogo, pri čemer sploh ni šlo za odvisnika. Me zanima, kaj bi šele storili z njim, ko bi pri njem našli pištolo.
Del krivde je na sodnikih, ki nimajo pojma, kam pošiljajo obsojence. To se je z neko manjšo raziskavo potrdilo že pred dvajsetimi leti. Drugi del je na pravni fakulteti. Vsaj pol stoletja je, kar lahko postane kazenski sodnik pravnik, ki niti od daleč ni videl ne kriminologije, sodne psihologije, sodne medicine, viktimologije, sodne psihiatrije niti penologije. Vse to so izbirni predmeti, čemur ne nasprotujem, a ne za kazenskega sodnika, za katerega bi morali biti vsi ti izpiti obvezni.
Precej krivde pa ostaja na tistih zaporih, kjer so iz domnevne permisivnosti in humanosti naredili anarhijo, kjer odloča trenutno močnejši, kar dr. Snežič nedvomno dokazuje.
