Na vrtu za Bežigradom jih je nekaj res doživelo to čast. Med drugim tudi par starih rjavkastih elank. RC04 z začetka osemdesetih. Kultna »dila«, na kateri je kraljeval Stenmark, ker pa potka mimo gredic vodi do delavnice, v kateri od leta 1983 obratuje servis smučarske opreme Igorja Belčiča - Belka, tak vrtni detajl ne preseneča.
Za našega današnjega portretiranca, ki je sicer letnik 1957, bi lahko rekli, da je star »ski maček«. »Ski maček« je posebna kategorija v razvidu smučarskih profilov, kajti »ski maček« obvlada oboje, tako dogajanje na terenu kot onkraj. Ima kilometrino tako na strminah kot v alpskih diskotekah. In te vrste obči pričevalec smučarskih dogajanj je Belčič, na sceni prisoten tja od začetka sedemdesetih dalje.
Pri tem velja poudariti, da izhaja iz smučarskega kluba Akademik. Akademik so bili vsaj nekoč posebna združba. Čeravno je klub dal nekaj znanih tekmovalcev, kot so Cerkovnik, Virk, Podboj, Macarol, Kosel, Podboj, so akademičarji za razliko od ostale smučarske srenje, ki je bila osredotočena predvsem na smučanje, treninge in tekmovanja, kazali veselje tudi do drugih življenjskih radosti. Vključujoč zabavo in šverc: »Jah, ta glavni švercerji opreme smo bili zagotovo iz Akademika, in robo smo imeli vedno dobro. Dynamic, nevada, look, atomic, pancerji.«
Ah, san marco ...
Na slednje, na smučarske čevlje, se Belčič izrazito spozna. So njegova specialnost, pancerje je pa širil in prilagajal nožicam tudi v tekmovalni koloniji svetovnega pokala: »Če nekdo odraste v pancerjih, mu noga seveda ne zraste povsem normalno in ne brez nenavadnih izrastkov, ti pa povzročajo težave. Zato je treba takim nogam pancerje prilagoditi, kajti čevelj se mora nogi prilegati, sicer hoče smučar v eno smer, smučka pa zavija po svoje. In to sem počel jaz. Za različne ekipe.«
Kolikor so smučarski čevlji pomemben del smučarske opreme, pa se njihov pomen ne poudarja. Vsaj ne v tolikšni meri, kot se govori o smučkah. In kot se poudarja vloga znamke elan. A tukaj je bil tudi san marco, italijanski čevelj, ki je v svetu pancerjev sicer veljal za marginalno znamko, medtem ko je bil v Sloveniji oziroma Jugoslaviji in prav tako v vzhodni Evropi (SZ, Bolgarija) mit. Čevelj čevljev. Na neki način podobna zgodba kot s stripom o Alanu Fordu. Tudi ta je bil italijanski, vendar pa smo ga brali predvsem v Jugoslaviji.
»San marco je zagotovo čevelj, o katerem bi se dalo veliko povedati. To je čevelj, s katerim so slovenski tekmovalci prismučali največje uspehe. San marco je bil prvi pancer, ki je imel jezik pritrjen na školjko, kar pomeni, da je imel smučar bolj neposreden vpliv na čevelj. In kdorkoli od naših je poskušal potem čevelj zamenjati, je hitro ugotovil, da ne more voziti z drugim. Strel in Petrović sta poskusila iti na drugo znamko, a sta se hitro vrnila. Vse je bilo v redu, samo rezultata ni bilo,« se spominja naš sogovorec.
In čeprav je bil san marco del ski poola (po nekaterih navedbah celo prvi član), so tako pancerji kot ostala roba praviloma v državo prihajali kot kontrabant. »Če je tekmovalcu počil pancer, je bil postopek, da bi ga uradno pripeljali, tako zapleten in dolgotrajen, da ga je bilo lažje prešvercati,« naš portretiranec obudi spomin na stare čase tihotapstva, od katerega je bila slavna slovenska smučarska zgodba vitalno odvisna.
»Ko smo se vračali iz tujine, ti je človek dal v boršo eno ali dve okovji, ki si mu ju potem vrnil. Če si mu jih potem pomagal še prodajati, si na deset prodanih okovij dobil eno zase zastonj, ki si ga pa spet zadržal ali prodal. V najbolj frekventnih časih sem vozil čez mejo vsaj trikrat tedensko. Vse je bilo odvisno od tega, kdo je carinik, sta bila pa mejna prehoda Rateče in Podkoren malce bolj težavna od Ljubelja, kjer je bil vmes tunel in cariniki na eni strani niso videli, kaj počnejo oni na drugi. Kajti če so te zaustavili prvi in so naši to videli, so te zagotovo pregledali še oni,« pove Belčič, pomnilec raznoraznih tipov in modelov bund, očal, kap, pancerjev, kombinezonov, smučk, torej opreme obče, sedanjih in minulih znamk. Nemalo znamk ni več ali so pač zamenjale lastnika, s tem pa tudi svoj značaj.
Med tisoči kosov opreme, ki so šli skozi Belkove roke in zavest, mu nekatere znamke in tipi kakopak pomenijo vsaj nekaj več kot drugi. Dynamic, kultna francoska smučka, ki so jo proslavili francoski smučarski šampioni iz šestdesetih prejšnjega stoletja, kot na primer Jean Claude Killy, je že tak kos: »VR7, slalomska smučka iz fiberglasa, je bila smučka, na kateri so takrat smučali vsi Francozi, je bila pa posebna tudi po tem, da je imela členjene robnike, da torej niso bili iz enega kosa, zaradi česar je na predelu, kjer je bil obremenjen, robnik boljše prijel. Dynamic sicer še obstaja kot del Atomica, vendar pa ima samo še rekreativni program,« pove Belčič in da vedeti, da tovarna kot propadli nacionalni športni ponos ni tako poseben in izjemen primer, kot se to morda zazdi Slovencu, kadar jadikuje nad usodo Elana.
Kaj pa maže?
In ko se torkov opoldanski pogovor v njegovi delavnici, ki se počasi pripravlja na sprejem strank, zatakne pri dilemi, s katerim modelom san marca je Francisco Fernandes Ochoa, španski smučar na olimpijskih igrah leta 1972, zmagal slalom, Belko vzame telefon in reče: »Ne, ni bil Hf, neki vmesni model med Hf in top racerjem je bil, kar bova pa takoj zvedela.« Obrne številko, pozdravi starega sodruga na drugi strani, razloži težavo, prisluhne za par sekund in odgovori: »Cristalo se je reklo modelu.«
S profesionalnim servisiranjem je začel leta 1977, potem ko so v pasaži Maximarketa zaprli mini casino, okoli katerega so se dogajala razna za mini casinoje v tistih časih tipična mladostniška prestopništva. V isti prostor se je naselil smučarski servis, ki pa ni bil prvi v mestu.
»Prvi smučarski servis je bil na Vodnikovi ulici v Šiški, imela sta ga Gorazd Mlakar in Andrej Tržan. Pet let sem delal pod Maximarketom, potem sem leta 1983 odprl svojega. Tistih časov se seveda ne da primerjati z današnjimi. Če so se včasih nekateri hvalili, da smučajo po 40 ali celo 60 dni na leto, gredo danes za par dni v decembru nekam na otvoritev sezone, potem pa še za en teden z družino, in to je to. Veliko več si tudi izposojajo smuči, bistveno manj je tudi posla z montažo vezi. Včasih smo predvsem montirali. V Maximarketu smo imeli tri ponke namenjene samo vijačenju vezi v smuči, medtem ko danes to delajo že v tovarnah.«
No, nekatere serviserske veščine so še vedno nezamenljive. Kot na primer piljenje robnikov ali pač ustvarjanje tako imenovane strukture na drsni površini smučke. »Strukturo ustvarjamo strojno, za kar tudi služi ta velik stroj, ki sem ga nedavno razstavil in očistil. Nekoč so imele smuči na sredini kanalček, medtem ko se danes dela struktura, neke vrste vzorec mikro utorov, ki mora biti za toplejši sneg bolj grob, oziroma bolj fin, če gre za hladnejši sneg, pri čemer so strukture za umetni ter za moker oziroma toplejši sneg praviloma enake. Za rekreativca je dovolj, če si strukturo smučke popravi enkrat na sezono, v kolikor mu seveda na kakšnih kamnih ne uspe uničiti smuči, medtem ko imajo tekmovalci itak več parov smuči z različnimi strukturami. Po nekaterih ocenah struktura prispeva dvajset odstotkov učinkovitosti smučke, maže dodatne štiri odstotke, ostalo pa smučkina struktura. Vendar pa gre za zelo pomembne štiri odstotke. Zato lahko na tekmah svetovnega pokala vidimo, da tekmovalci dirkajo z drugimi smučkami kot s tistimi, s katerimi se slikajo. To pa zato, ker so nekatere smučke že tako nenadomestljivo dobro prepojene z mažami, da se jim nobena nova smučka ne more približati.«
A kako to, da v svetu smučarskih maž, ki so vse po vrsti strogega kemikalijskega porekla, še ni iniciativ po eko mažah, povprašamo. »O, saj se dogajajo predlogi. Zadnje čase se govori prav o tem, češ da snovi, potem ko sneg skopni, preidejo v zemljo, o čemer se ves ta čas ni razmišljalo, saj je bilo važno predvsem, da šiba,« odgovori Belko in da misliti, da se zna zgoditi povratek živalskih maščob.
