Slovenci, ki so morali bežati ali oditi

Primož Trubar

Začetnik slovenskega knjižnega jezika in književnosti, pa tudi šolstva, je bil begunec. Primož Trubar (8. junij 1508 – 28. junij 1586) je Katekizem, prvo tiskano knjigo v slovenščini, in Abecednik napisal leta 1550 v izgnanstvu na Nemškem.

Rodil se je na Rašici. Oče Miha je bil mlinar in tesar, Trubarjevi so bili podložniki turjaških gospodov. Zaradi šolanja je z dvanajstimi leti zapustil družino. Na Rašico se je vračal poredko, vendar je spomin na očeta ohranil s svojim pečatnikom, na katerem je upodobljena tesarska sekira na usnjenem predpasniku.

Leta 1522 je po krajšem postanku na Reki šolanje nadaljeval v Salzburgu. Tu se je že seznanil z cerkvenimi reformami Martina Lutra, ki so v tem času dosegle svoj vrh in zamajale temelje Cerkve in takratne družbe. Leta 1524 je Trubar prišel na dvor tržaškega škofa Petra Bonoma. Trst je bil zaradi gospodarskih, kulturnih in političnih stikov močno povezan s srednjeevropskim prostorom, zato so v mesto hitro prodirale Lutrove reformatorske ideje, ki jih je sprejemal tudi škof Bonomo. Trubar se pri Bonomu ni seznanjal samo z luteranstvom, ampak tudi z drugimi smermi protestantizma in z deli humanističnih mislecev, kar je nedvomno vplivalo na njegove kasnejše življenjske odločitve.

Bonomo je Trubarja poslal na študij teologije na Dunaj, leta 1530 ga je posvetil v katoliškega duhovnika in ga poslal za vikarja v Laško. Nato je opravljal cerkvene službe v Ljubljani. Njegove pridige so bile vedno bolj luteransko usmerjene, pridigal je proti gradnji cerkva, proti razkošnemu in posvetnemu življenju cerkvenih dostojanstvenikov, proti romanjem… Grozila mu je aretacija, zato se je leta 1540 zatekel k Bonomu v Trst in se čez dve leti vrnil v Ljubljano.

V Ljubljani in Šentjerneju se je vse bolj izpostavljal s svojimi luteranskimi pridigami, zaradi česar ga je hotel novi škof Urban Textor postaviti pred sodišče. Leta 1548 se je Trubar rešil z begom na Nemško, kjer so bile cerkvene in posvetne oblasti protestantom bolj naklonjene in kjer je imel možnost delovati kot protestantski duhovnik in pisati, dokončno pa je prelomil s katoliško vero in Cerkvijo.

Po Textorjevi smrti se je leta 1561 vrnil v Ljubljano in nastopil službo superintendenta, predstojnika protestantske cerkve v Ljubljani. Ostal je štiri leta. Po izdaji Slovenske cerkovne ordninge, s katero je postavil pravne in obredne temelje slovenski evangeličanski cerkvi, je bil spet pregnan. V zadnjem življenjskem obdobju je živel v Derendingenu.

Postavil je temelje slovenskemu knjižnemu jeziku, ki ga je nato izoblikoval Adam Bohorič. Katekizem je v gotici napisal v ljubljanski govorici, da bi širil protestantizem in učil brati ter pisati, kar je bila osnovna zahteva luterancev. Med drugim je prevedel celotno Novo zavezo (Ta celi novi testament, 1582), objavil je prevode psalmov iz Stare zaveze (Ta celi psalter Davidov, 1566), objavljal pesmi in molitve...

Jurij Vega

Prvo znanje je še Jurij Veha (23. marec 1754 – 26. september 1802), kot se je imenoval ob rojstvu, pridobival pri moravškem duhovniku. Nato je obiskoval nižjo stopnjo jezuitskega kolegija v Ljubljani. Gregor Schöttl, ki ga je poučeval fiziko, je pomembno vplival tudi na njegova kasnejša znanstvena dela. Tam je pridobil prva znanja s področja matematike in fizike. V letih 1774 in 1775 je obiskoval višje študije, kjer je študiral filozofijo. Po študiju se je sprva zaposlil kot inženir za rečno plovbo. Prihajal je iz revne družine iz Zagorice pri Dolskem, in če je hotel uresničiti svoje ambicije, je moral s trebuhom za kruhom na Dunaj. Leta 1780 se je prijavil k topničarjem cesarske armade, ob tej priložnosti je spremenil priimek v Vega. Že po letu dni je postal učitelj matematike na topničarski šoli, poučeval je tudi fiziko in balistiko (velja za začetnika znanstvenega utemeljevanja balistike), v vojski pa hitro napredoval.

Kmalu po selitvi je napisal prvega od štirih delov matematičnega učbenika. Zavzemal se je za uvedbo mednarodnega sistema merskih enot, kar pa je šele stoletje kasneje sprejel Franc Jožef I. Leta 1786 je postal profesor na oddelku za najboljše topničarje avstrijske vojske. V naslednjih letih je veliko časa preživel na bojišču, bil uspešen vojak in vojskovodja, našel pa je čas tudi za razvijanje izumov v matematiki in fiziki. Boril se je na Kalemegdanu v Beogradu, v Franciji med revolucijo, na Moravskem, v Mainzu, Mannheimu... Z daljnometnimi možnarji je na primer ubranil Mainz v boju s Francozi.

Njegovo najpomembnejše delo je Zakladnica vseh logaritmov. Vegove logaritemske tablice so bile na deset decimalk natančne in še dolgo časa uporabne. Napisal je več znanstvenih in tudi poljudnih člankov, čeprav je njegovo delo zaviralo to, da je precej časa preživel na bojiščih. Vseeno je objavil 17 matematičnih, fizikalnih (veliko se je ukvarjal z gravitacijo) in astronomskih del. Poleg tega je precej pozornosti požel s tem, ko je število π izračunal na 140 decimalk natančno. Okolica se je navduševala nad njegovim delom, bil je cenjen daleč naokoli. Postal je član akademije v Mainzu, fizikalno-matematične družbe v Erfurtu, akademije v Berlinu, kraljeve znanstvene družbe v Pragi. Dobil je najvišje vojaško odlikovanje red Marije Terezije in dedni baronski naslov. Do svojih zadnjih dni je ostal na Dunaju, kjer je imel zaradi svojih uspehov tudi precej sovražnikov. Vegova smrt je ostala nepojasnjena. Umrl je septembra 1802, potem ko so ga več dni pogrešali. Truplo so našli v Donavi v bližini Dunaja.

Mihael Lamut

Mihael Lamut je bil duhovnik pri Novi Štifti, ko so ga oblasti obdolžile sodelovanja s čarovnicami. Z begom se je za las izognil ječi in najverjetneje tudi smrti. To se je dogajalo na začetku 18. stoletja, v delu nemškega cesarstva, ki je spadalo pod oblast Habsburžanov. Zgodbo o Mihaelu Lamutu nam je povedal dr. Matevž Košir z Arhiva Republike Slovenija:

Leta 1700 je cesarski sodnik na Kranjskem dr. Janez Jurij Hočevar začel čarovniški proces v Ribnici proti trem ženskam, osumljenim čarovništva. Ena je umrla zaradi hudega mučenja, dve, ki sta bili sežgani, pa sta naznanili, da se s čarovništvom ukvarjata Marina Češarek ter Lucija Kerznič. Ti dve sta bili sojeni in sežgani leta 1701 pred ribniškim sodiščem. Češarkova in Kerzničeva sta na zaslišanjih, med katerimi so ju mučili, med čarovniško družbo, ki sta jo srečali na Kleku, navedli tudi Mihaela Lamuta, duhovnika in beneficiata pri Novi Štifti. Ker je hotel sodnik Hočevar nadaljevati proces, je Mihael Lamut zaradi nevarnosti, da bo prignan pred sodišče, zbežal v Črnomelj. Osumljeni Mihael Lamut je bil po rodu Črnomaljec, od leta 1674 do 1676 je bil kaplan v Svibnem, od leta 1679 je bil vikar v Vinici, po letu 1686 je deloval na Blokah, od leta 1691 pa v Dobrepolju. V Črnomelj je pobegnil, ker bi ga krvni sodnik Hočevar sicer dal zapreti. Leta 1703 je sodnika dr. Janeza Jurija Hočevarja notranjeavstrijska vlada v Gradcu suspendirala. Lamut je kljub temu ostal v Beli krajini, kjer je do leta 1705 delal v Semiču, nato pa se je vrnil v Dobrepolje. Umrl je avgusta 1709 kot kooperator v Dobrepolju.

Mihael Lamut se je rešil z begom, ker je s pristojnosti enega sodišča pobegnil pod pristojnosti drugega, obenem je bil sodnik kmalu zamenjan. Podobni primeri, ko je osumljeni pobegnil z ozemlja pristojnega sodišča, niso bili tako redki, vendar pa to ne velja čarovniške procese. Po besedah Matevža Koširja lahko razlog iščemo v tem, »da je bilo tistim, ki so jih obtožili čarovništva, težko pobegniti, ker so jih dobili presenečene, saj se niso ukvarjali s čarovništvom in niso pričakovali, da jih bodo zaprli. Večino obtoženih so namreč pogosto izbrali naključno, čeprav je danes predstava drugačna. In sicer, da so delali sistematično, a v resnici je bilo veliko izbranih naključno. To je vlivalo strah, kajti nihče ni vedel, kdo je naslednji na vrsti. Tu se kažejo vzporednice s pojavi v stalinizmu in drugih diktaturah.«

Lovro Kuhar – Prežihov Voranc

Lovro Kuhar oziroma Prežihov Voranc (10. avgust 1893 – 18. februar 1950), kot je bil njegov psevdonim, se je rodil v cesarski Avstro-Ogrski, umrl je v socialistični Jugoslaviji, vmes pa je moral bežati, bil je zaprt, med drugo svetovno vojno tudi v koncentracijskem taborišču.

V Podgori pri Kotljah na Koroškem ni imel pogojev za razvoj svojega pisateljskega talenta, kar pa ga ni ustavilo. Ker mu je oče prepovedal, da bi se vpisal v gimnazijo, se je izobraževal sam, njegova mentorica je bila Zofka Kvedrova, navdih pa je našel v življenjskih izkušnjah, ki jih je pridobival kot delavec v rudniku in uradnik v jeklarni pa tudi z delovanjem v Komunistični partiji Jugoslavije. Ta je bila v Kraljevini Jugoslaviji prepovedana, zato je moral leta 1930 pobegniti, s čimer se je rešil pred zaporom. Odšel je na Dunaj. Kot agent kominterne je potoval po Evropi. Ko je konec leta 1932 postal urednik glasila slovenskih komunistov Delo, je imel možnost priti v Celovec, kjer se je srečal z ženo in hčerkama. Takrat so ga aretirali, a je kmalu pobegnil. Leta 1934 se je moral zaradi svoje funkcije preseliti v Pariz, kjer je spoznal Josipa Broza. V tistem obdobju je našel tudi stik z Louisom Adamičem, ki je v angleščino prevedel Vorančevo novelo Borba. Znova so ga zaprli leta 1936.

V zaporu je začel pisati romana Požganica in Doberdob, preden se je leta 1937 vrnil v Pariz. Bil je v stiku s tedanjim sekretarjem KPJ Josipom Brozom, s katerim sta imela nekaj nesoglasij. Leta 1939 se je vrnil v Slovenijo in štiri leta živel v ilegali. Med drugo svetovno vojno, aprila 1943, so ga v Ljubljani aretirali Italijani. Ker je Italija kapitulirala, še preden je bilo zaslišanje končano, je padel v roke nemške vojske. Sprva ga je gestapo zasliševal v Berlinu, nato so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen, kjer je bil na oddelku za politične zapornike, kasneje so ga premestili v Mauthausen. Tudi ženo in hčerki so odpeljali v taborišče, v Ravensbrück. Po vojni je družina spet zaživela skupaj.

Prežihov Voranc je veliko pisal o življenju preprostih ljudi. Koroška zemlja in koroški ljudje so zaznamovali njegovo delo. Za jedro njegovega pisateljskega ustvarjanja veljajo Samorastniki, zbirka osmih novel, ki govorijo o preprostih ljudeh. Napisal je tri romane (Požganica, Doberdob in Jamnica) ter številne novele, črtice, potopise...

Marie Prisland

Zgodba o Marie Prisland (21. junij 1890 – 13. september 1979) je zgodba o siroti, ki je kljub rosnim letom življenje vzela v svoje roke, pogumno zakorakala v svet in zaživela ameriške sanje. Ko je bila stara pet let, se je zdelo njeno izhodišče piškavo. Oče in mama, Franc in Marija Černe, sta odšla v Brazilijo in jo pustila pri starih starših v Sloveniji. Mama je po letu dni umrla za rumeno mrzlico, oče pa se je ponovno poročil in ni nikoli obudil stikov s hčerko.

Mlada Marie si je želela postati učiteljica. Želja po študiju jo je gnala v ZDA, kamor je odšla pri petnajstih letih na povabilo slovenskih znancev. Potem ko se je leta 1906 izkrcala v ZDA in se ustalila v mestecu Sheboygan v zvezni državi Wisconsin, kjer jo je obdajala številčna slovenska skupnost, je začela spoznavati kulturne razlike. Hitro je zaznala razlike v položaju žensk, za katere se je borila vse življenje. Tako na primer v knjigi From Slovenia to America, v kateri je opisala svojo pot v ZDA in poglede na tamkajšnje življenje, piše tudi o tem, da je v ZDA prvič naletela na frazo »dame imajo prednost«, kar se ji je zdela precejšnja razlika v primerjavi z Evropo, kjer so ženske vedno prišle na vrsto za moškimi. Kljub temu je ostalo še veliko dela pri zavzemanju za izboljšanje položaja žensk. Na tem in na drugih socialnih področjih je bila dejavna tako znotraj slovenske skupnosti kot ameriške in mednarodne. Združevala je vlogi aktivistke in gospodinje.

Leta 1908 se je poročila z Johnom Prislandom, ki je imel prav tako slovenske korenine, leto zatem pa rodila hčerko Margaret. Decembra 1926 se ji je uresničila velika želja: v Chicagu je ustanovila prvo neodvisno slovensko žensko društvo SWUA (Slovenian Women's Union), ki mu je predsedovala dvajset let. Poskušala je pomagati slovenskim migrantkam pri izboljšanju njihovega položaju v zasebni in javni sferi, čeravno so, kot je zatrdila sama, pri tem moški negodovali. Bila je idejna vodja številnih aktivnosti in izobraževanj. Društvo je migrantkam pomagalo pri pridobivanju državljanstva, vključevanju v družbo, pridobivanju izobrazbe, izdajalo je knjige s slovenskimi pesmimi in kuharskimi recepti, organiziralo izlete v Evropo, leta 1934 ustanovilo študijski sklad... Društvo je povezalo Slovenke v ZDA in na svojem vrhuncu v petdesetih letih prejšnjega stoletja preseglo 15.000 članic.

Pri SWUA so ustanovili tudi svoje glasilo Zarja, v kateri je Prislandova do smrti objavljala kolumne. Na 30. obletnico Zarje je, kot v svoji študiji navaja Mirjam Milharčič Hladnik, zapisala, da »Zarja vedno zagovarja pravice ženske in spodbuja svoje članice, naj izpolnjujejo svoje obveznosti kot matere in gospodinje«. Pisala je za več časopisov in revij v ZDA in Sloveniji.

Louis Adamič

Če Louis Adamič (23. marec 1898 – 4. september 1951) leta 1913 ne bi pustil za seboj slabega ekonomskega položaja in nestabilnih političnih razmer v takratni Avstro-Ogrski, morda ne bi postal tako pronicljiv pisatelj in eden najbolj znanih Slovencev v svetu. Kot Lojze Adamič se je rodil 23. marca 1898 v graščini Praproče pri Blatu pri Grosupljem. Da bo šel v svet, se je odločil potem, ko ni končal tretjega letnika gimnazije. Ker je bil že vojaški obveznik, mu je grosupeljski župan izdal domovinski list z letnico rojstva 1899.

Golobrad, verjetno poln strahu in dvomov, se je napotil na drug konec sveta – v New York. V ZDA ni odšel, da bi živel v taboriščih za migrante, ampak da bi našel nov dom, se vključil v družbo in zaživel polno življenje. Najprej je dobil drugo domovino, med služenjem vojske (ob koncu prve svetovne vojne se je bojeval tudi v Franciji) je postal ameriški državljan. V naslednjem koraku se je posvetil tistemu, k čemur ga je vodil radovedni duh – pisanju. Najprej je v angleščino prevedel Hlapca Jerneja, nato je napisal številne družbenopolitične knjige in članke. Eno najbolj znanih, Dinamit, je končal leta 1931 v New Yorku. V njem se je ukvarjal z analizo razrednega boja in nasilja skozi ameriško zgodovino. Zatem je objavil Smeh v džungli, za obe deli pa prejel Guggenheimovo štipendijo. Pisal je uspešnice, kot je bila knjiga Boj, največja pa je bila Vrnitev v rodni kraj, v kateri je kritiziral jugoslovanskega kralja Aleksandra. V njej je kralju napovedal nasilno smrt, zato je po atentatu v Marseillu postal še posebno slaven. Obe knjigi sta bili v Kraljevini Jugoslaviji prepovedani.

V svojih delih se je velikokrat dotikal vprašanj, povezanih s priseljenci. Tudi na tem področju je bil napreden in vizionarski. Kot je zapisala dr. Janja Žitnik Serafin s Slovenske akademije znanosti in umetnosti, so njegova dela »temeljnega pomena za sedanji razvoj strategij na področju ameriškega kulturnega pluralizma«. Preučevalci tega področja še vedno navajajo citate iz njegovih knjig.

Med drugo svetovno vojno je v Beli hiši prisostvoval pogovoru med Franklinom Rooseveltom in Winstonom Churchillom ob večerji. Kritično je pisal o njunem pogovoru, zato ga je Churchill tožil in tožbo dobil. Po drugi svetovni vojni je nasprotoval hladni vojni, se boril proti omejevanju politične svobode v ZDA, nasprotoval je informbiroju, protestiral proti protikomunistični propagandi v ZDA, se zavzemal za sožitje med različnimi političnimi ideologijami in narodi, napisal knjigo o Titovi odcepitvi od Stalina... Zaradi svojih nazorov je imel veliko sovražnikov. Nadziral ga je FBI. Bil je tarča številnih groženj, pretepli so ga do nezavesti. Pred smrtjo je bil zato v izjemno težkem položaju. Zaradi strelnih ran je septembra 1951 umrl. Preiskava se je končala s sklepom, da je storil samomor. Toda sumi, da je bil v resnici umorjen, niso nikoli potihnili.

Ciril Žebot

Leta 1914 rojeni (umrl 9. januarja 1989) ekonomist, pravnik in politik Ciril Žebot je bil že v času pred drugo svetovno vojno velik nasprotnik komunizma. Pridružil se je krogu Lamberta Ehrlicha in bil ena gonilnih sil časopisa ter akademskega društva Straža v viharju. Stražarji so nasprotovali komunizmu in se zavzemali za krepitev slovenskega naroda. Od leta 1941 so delovali proti narodnoosvobodilnemu boju. Ko je Vos (tedanja varnostno-obveščevalna služba) likvidiral Ehrlicha, je vodja stražarjev postal Žebot. Stopil je na čelo skupine, ki se je z organizacijo vaških straž borila proti partizanom. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je prebegnil v Vatikan, da bi se izognil nemškemu gestapu. Primerno okolje je našel v slovenskih emigrantskih politikih pod vodstvom Mihe Kreka. Iz izgnanstva je vplival na delovanje slovenskega domobranstva. Od leta 1945 je vodil tudi iniciativni odbor za suvereno in neodvisno državo Slovenijo.

Leta 1947 se je preselil v ZDA, kjer je na univerzi v Pittsburghu vodil oddelek za gospodarske vede in bil profesor politične ekonomije. Kasneje je dobil profesuro na najstarejši ameriški katoliški univerzi Georgetown. Med drugim je predaval o reformah gospodarskih sistemov v vzhodni Evropi. Napisal je veliko strokovnih del, pisal v različnih migrantskih glasilih, vključen je bil v gibanje, ki se je zavzemalo za samostojno državo Slovenijo. Umrl je leta 1989 v Washingtonu.

Čeprav je bil nasprotnik komunistične partije, se je leta 1968 za kratek čas vrnil v domovino. Obisk naj bi mu dovolil tedanji predsednik slovenske vlade (republiški izvršni svet) Stane Kavčič. Načrtovano naj bi bilo srečanje med njima, do česar pa ni prišlo, ker se je Žebotov obisk sprevrgel v afero. Kavčiču so očitali sodelovanje s politično emigracijo. Tudi to je spodbudilo tedanjo oblast, da je Kavčiča odstavila in ga predčasno upokojila. Žebot se je v tistem obdobju približal ideji jugoslovanske konfederacije. V izjavi »Za zavarovanje slovenske suverenosti«, objavljeni v migrantskem listu Slovenska država, je julija 1970 zapisal: »Za zadovoljevanje večine skupnostnih potreb narodu zadostuje lastna državna oblast. Za zadovoljitev nekaterih širših potreb, ki niso kulturno specifične, stopajo narodi v medsebojno pogodbeno povezavo, v smislu katere nastajajo skupne večnarodne zveze in ustanove, katerih pristojnosti, sestava in poslovanje se razvijajo v pogodbeno določenih okvirih.« Potem ko je oblast obračunala s Kavčičem, je ideja o konfederaciji zamrla.

Jože Pučnik

Jože Pučnik (9. marec 1932 – 11. januar 2003) je zgodaj prišel navzkriž z vladajočo garnituro nekdanje Jugoslavije. V srednješolskem glasilu je objavljal kritične poglede na aktualne družbenopolitične razmere, zato so mu prepovedali opravljati zaključni izpit. Namesto tega je moral v vojsko. Šele po koncu služenja vojaškega roka je opravil zaključni izpit in se vpisal na študij filozofije ter primerjalne književnosti. Diplomiral je leta 1958. Postal je asistent na fakulteti, objavljal je v Reviji 57. V brbotajočih študentskih letih je prostor za izražanje svojih pogledov našel v skupini mladih intelektualcev, ki svojih družbenokritičnih misli in stališč niso želeli deliti le v zaprtem krogu, ampak jih širiti v javnosti, kar pa v tistih časih ni bilo zaželeno.

Leta 1958 so ga zaprli, ker naj bi spodkopaval socialistično ureditev. Hitropotezno sojenje se je končalo z obsodbo na devetletno zaporno kazen. Po petih letih so mu dodelili pogojni odpust. Zaporna kazen ga ni pokorila, kajti nadaljeval je z javnim izražanjem kritičnih misli. Tokrat v Perspektivah, kjer ni skrival, da se ne strinja s komunistično oblastjo. Potem ko je leta 1964 kritično pisal o kmetijski politiki, je bil spet aretiran in obsojen na dveletno zaporno kazen. Zaprli so ga, tik preden bi se moral poročiti, zato je pred matičarja v njegovem imenu stopil njegov brat. Prvi sin se mu je rodil, ko je bil v zaporu. Dominik Smole mu je posvetil dramo Antigona, Primož Kozak pa lik glavnega junaka v igri Afera.

Ko je drugič prišel iz zapora, nikakor ni mogel dobiti službe, zato je odšel v Nemčijo, kjer je zaprosil za politični azil. Novi dom je našel v Hamburgu, kjer je sprva delal kot fizični delavec. Želel je vpisati podiplomski študij, a je naletel na novo težavo. Njegovo diplomo je zasegla policija, kopije, ki jo je potreboval za vpis, pa mu niso hoteli poslati. Ni mu prestalo drugega, kot da se še enkrat vpiše na dodiplomski študij filozofije in sociologije. Leta 1971 je doktoriral, nato pa delal kot profesor na univerzah v Hamburgu in Lüneburgu.

V osemdesetih se je vključil v politično življenje v Sloveniji. Leta 1987 je sodeloval pri oblikovanju znamenite 57. številke Nove revije. Dve leti zatem je presodil, da je čas za vrnitev domov. Postal je vodja opozicijske politične koalicije Demos. Leta 1990 je na predsedniških volitvah izgubil proti Milanu Kučanu, vendar pa je Demos zmagal na prvih demokratičnih parlamentarnih volitvah. Mesto premierja je prepustil Lojzetu Peterletu, sam pa na čelu koalicije ostal do leta 1993. Tri leta kasneje je zapustil politiko. Umrl je leta 2003 v Nemčiji.