Ob poškodbi se preživljate z vodenjem tekaških skupin v Novem mestu. Koliko vaših tekačev maratoncev bo teklo v Ljubljani?

Mislim, da jih je 47 prijavljenih prek kluba. Še nekaj jih je prijavljenih prek podjetij. Okoli 60 nas bo.

Poznate maratonske smernice. Na lanskem maratonu se je trend nastopajočih še skokovito dvignil. Lani je teklo kar 56 odstotkov več maratonk kot leto prej (382 : 245). Letos jih je prijavljenih 630 (teklo naj bi jih 535), kar obeta več kot 40-odstotno rast. Lahko to razložite?

Lani je po mojem največ prispevala nova trasa maratona v enem krogu. To sem napovedoval vnaprej. Duhomorno je teči dva kroga. Ženski pristop je malo drugačen od moškega. Bolj jih zanima družabna plat kot tekmovalna. Če moški zagrizejo, želijo maraton preteči v dveh letih, ženske gredo postopno. Počasi si nalagajo večje izzive. Tekačice, ki množično tečejo desetko in mali maraton, zdaj dozorevajo v maratonke. Vse več izkušenj in znanja imajo. Zato tako visoki odstotki. Trend se po mojem še ne bo ustavil, čeprav imajo v družinah in družbi nemara težjo vlogo kot moški. V družinah je mama verjetno zadnja, ki pride na vrsto za rekreacijo, je pa najlepši vzor.

V povezavi z ljubljanskim maratonom ste pred kratkim na spletnem profilu delili začudenje, kako ste ob zimskem vadbenem obisku Kenije opazili fotografije Daniela Tooja (2,08:25) in Caroline Cheptanui Kilel (2,25:24), rekorderjev Ljubljanskega maratona, na vidnem mestu.

Fotografije sem videl v ordinaciji nizozemskega fizioterapevta Jeroena Deena, zagotovo enega največjih specialistov za področje tekaške atletike v svetu. V Itenu, kenijskem vadbenem središču, je kot mnogim znanim vrhunskim atletom tudi meni pomagal lajšati težave. Pri njem je bil tudi Moses Mosop, ki ima s časom 2,03:06 tretji maratonski dosežek vseh časov, in celo David Rudisha, olimpijski zmagovalec in svetovni rekorder na 800 metrov. Zmagovalca ljubljanskega maratona sta bila ob boku zmagovalcev Frankfurta, Berlina, New Yorka. Tudi lanski zmagovalec Ljubljane Ishimael Bushendich je tedaj treniral v istem kampu. Ljubljana je na kenijskem tekaškem zemljevidu. Prepričan sem, da bo v nedeljo padel nov rekord in bo še kakšna fotografija več.

Kako gre okrevanje? Pred kratkim ste bili na pregledu v Münchnu.

Bil sem na pregledu pri dr. Hansu-Wilhelmu Mullerju, ki je bil do letošnjega aprila dolga leta klubski zdravnik nogometašev Bayerna. Meni je dal dobre napotke, svetoval protivnetno obsevanje. Pomaga. Ta teden počasi začenjam znova teči. Upam, da bodo tegobe mimo in bom spomladi lahko naskakoval normo za Rio. Malo je takih norcev, ki bi ob toliko težavah še upali, da bodo še hitro tekli maraton. Sem pa kar malo ponosen, da me vsaj potencialno 20.000 ljudi, kot je udeležencev Ljubljanskega maratona, lažje razume. Veliko tekačev ima težave s kakšno poškodbo.

Tudi vi ste rasli z ljubljanskim maratonom. Kje se skrivajo srčnost, veselje, zanos, ki jih kažejo maratonci?

Ozračja, ki ga pričara tako številna množica tekačev, ni mogoče opisati z besedami. Vidi se veselje, kako uživajo življenje. Kot bi bili meter nad tlemi. Z vsem telesom. To delajo endorfini, hormoni zadovoljstva, ki blokirajo občutek bolečine in mučenja. To je še bolj očitno videti denimo v Keniji. Tek je njihov način življenja in preživetja. Vrhunski atleti z uspehi preživljajo cele družine in za to so pripravljeni ogromno narediti. Živijo življenje maratoncev noč in dan. V tem je skrivnost hitrih tekov.