Župan Zoran Janković, boter prireditve, je šel v svojem zanosu praznične prireditve še dlje in že lani napovedal svoj prispevek. Ne želi zgolj tega, kar s časom Kenijcev Bushendicha in Tooja uvršča Ljubljano na 38. mesto vseh najhitrejših maratonov na svetu. Župan želi svetovni rekord. V nedeljo. Želja gre sicer v predal sanj, kjer je tudi bohinjska olimpijada, a del vložka v projekt je prispeval. Nagradni sklad za najhitrejše se je povečal tja do teoretičnega zneska 43.000 evrov za nov rekord. No, statistika letošnjih maratonskih tekov po svetu ne predvideva, da bo ta denar treba podeliti. V svetovnem maratonu je letos prišlo do premikov, katerih možen vzrok so dopinške kontrole.
Ob vseh presežkih je sramežljivo skrita druga slovenska realnost. Slovenski maraton je po plati vrhunskega športa povsem zapostavljen. Le Mitja Kosovelj in Neža Mravlje sta pripravljena, da maraton v Ljubljani pretečeta blizu časa zgornjega nivoja vrhunskega športa. Za nagrado 1000 evrov, ki jo bodo namenili najhitrejšemu Slovencu, Slovenki. Tonetu Kosmaču se z organizatorji maratona ni uspelo dogovoriti za simbolično nadomestilo, primerljivo vsoti startnine desetih rekreativcev. Imel je namen naskoka na normo za olimpijske igre, za nastop, ki se načrtuje daleč vnaprej. Zgolj poskusit (za trening) je odšel v Zagreb in legendarno razdaljo pretekel v času 2,16:48, kar je dovolj za Rio. Primer odnosa do najboljšega domačega maratonca z lanske 19. izvedbe je dokaz, da poslovna praksa organizatorjev ljubljanskega maratona ni na ravni poslovne prakse v tujini. Devetnajst let rasti je bilo premalo.
