Te dni Ivan Molan zaključuje enajsto leto županovanja in če se ne bo zgodilo kaj nepredvidenega, bo ob koncu mandata pisalo, da je obmejno občino Brežice vodil 14 let. Glavna značilnost nepredvidenih dogodkov je njihova nepredvidljivost, kar pove že sama beseda. Ravno ob izteku enajstega leta »vladanja« se županu Ivanu Molanu in njegovim občanom dogajajo takšni dogodki, ki jih ni omenil niti v enem od svojih predvolilnih programov.

Čez noč tretjina prebivalcev več

Gotovo si nikoli ni mogel predstavljati, kar se je zgodilo včeraj, da bodo tretjino vsega prebivalstva občine predstavljali tujci, ljudje z Bližnjega vzhoda. Med mejo s Hrvaško, ki na območju občine Brežice meri kar 67 kilometrov, in občinskim središčem se je pojavilo kar 8000 prebežnikov. »To ni normalno, pa naj kdo reče, kar hoče,« se glasi njegov komentar. Za takšno stanje krivi zlasti pozen odziv države, nesodelovanje Hrvaške z našimi organi ter medlost Evrope. »Ljudje, tujci, so po treh dneh, preživetih pri nas, vse bolj živčni in na robu potrpežljivosti, namesto da bi jih takoj odpeljali naprej. Zakaj jih je treba popisovati ravno v Brežicah, kjer pokamo po šivih, in ne na primer v Kopru? Mar naj samo brežiška policija rešuje vse probleme schengena? Preveč je padlo na Brežice. To je to, ničesar drugega ne želim,« komentira najbolj sveže dogodke včerajšnjega dne.

Konec mučilnih pohodov?

Pravi, da je velika sreča, da doslej še ni prišlo do večjega incidenta ali tragedije z velikim številom mrtvih. »Sreča, da je glavni sprejemni center, v katerem je prišlo v sredo do požara, na prostem. Če bi se na primer zgodil v prostorih dobovske Beti, bi se zaradi nastale panike lahko zelo slabo končalo.« Zaradi te izkušnje Molan in prebivalci dobovske krajevne skupnosti niso hoteli niti slišali, da bi prebežnikom namenili še opuščene prostore nekdanjega Dekorlesa sredi Dobove. Zdaj si prizadeva, da bi šotorišče za edini sprejemni center postavili na območju nekdanje livarne med Rigoncami in Dobovo, od koder tudi do železniške postaje ni daleč. Tujce bi tako nehali mučiti z osemkilometrskimi pohodi po nasipu do Brežic.