In prav v ta kontekst svobodne izmenjave mnenj, prepričanj, idej in nazorov, ki je bil zaščitna znamka prvih let novorevijaštva, se v mojem spominu najbolj prilega podoba pokojnega Franceta, klenega Gorenjca s klasičnim humanističnim duhovnim zaledjem in prosvetljenskim političnim obzorjem, rojenega upornika zoper vsakršno ideološko doktrinarnost in strankarsko avtoritarnost, zagovornika institucionalno zavarovane pravne države svobodnih posameznikov – suverenih državljanov. V drugi polovici devetdesetih let, ko se je kot aktivni politik upokojil, se je počasi in diskretno umaknil tudi iz kroga Nove revije: malce zagrenjen in razočaran nad erozijo svobodnega duha, ki je klecnil pred političnim preračunavanjem in ideološkim obračunavanjem, utopija je prepustila prostor umazani pragmi.
Francetova smrt je v mojih očeh le znamenje več, dodaten opomin, da od nekdanje novorevijaške frajgajstovske tovarišije ne ostaja tako rekoč nič več, da se je razpršila in izhlapela po medmrežju strankarsko-političnih interesov, kar naprej pogrevanega kulturnega boja med Slovenci in pragmatične drobnjakarsko pridobitniške pameti. Ko je nemogoče postalo mogoče, je izgubilo svoj presežni magični nimb in zabredlo v močvaro trivialne banalitete, zlata čeveljca hrepenenja sta zagazila v blato vsakdanjosti (če nekolikanj svobodno parafraziram Dominika Smoleta). In tako mogočni hrasti padajo drug za drugim, »les chênes qu'on abat«, naj ob Bučarjevem slovesu ponovim za Malrauxom.
